Odgovoril je na številna vprašanja, povedal skoraj vse o sebi in svojem delu, podpisal kupe svojih knjig in osrečil več kot 300 slovenskih otrok.
Njegovi 4 1/2 prijatelji so bili doslej prevedeni že v 21 jezikov in v trinajstih letih izšli v skupni nakladi več kot 800.000 izvodov (od tega v Nemčiji 250.000).
Kako se je vse začelo?
Z najboljšim prijateljem iz mladosti sva vedno sanjala, da postaneva detektiva. In zakaj bi čakala 20 let, ko lahko kar takoj začneva, sva si mislila. Odločila sva se, da se postaviva pred banko, prepričana, da nama nedvomno uspe ujeti roparja, ki jih je seveda polno za vsakim vogalom. In tako sva čakala. Čakala ... in nikoli dočakala, vendar nikakor ne odnehala. Če nama ni uspelo z roparji bank, nama bo morda z drugimi zlikovci, sva si mislila. V naši domači hiši sva na vsa okna postavila pasti za roparje in ponovno potrpežljivo čakala. Čakala. In še malo čakala. Seveda nihče ni prišel, vsekakor pa sva se počutila kot prava detektiva.
Zakaj ste zbirko poimenovali 4 1/2 prijatelji?
Ko sem napisal prvo knjigo, še nisem mislil, da bo iz tega nastala zbirka (danes upam, da mi bo uspelo napisati 22 zgodb, da ulovim Enid Blyton). Vedno sem bil dober bralec in ljubitelj detektivskih zgodb. Mama me je že kot majhnega fantička pošiljala v knjižnico, da sem si zanjo izposojal kriminalne zgodbe. Nekoč sem prijazno knjižničarko vprašal, če obstajajo takšne zgodbe tudi za mlade bralce, in v roke mi je dala zbirko 5 prijateljev. Naslov moje zbirke je vsekakor takšen tudi zato, ker sem želel, da jo bralci nekako povezujejo z zbirko o 5 prijateljih.
Kako lahko iz lastnih izkušenj opišete založništvo in pisateljevanjev Nemčiji?
Za nemško založništvo zadnja leta je zelo značilen proces koncentracije podjetij. Večje založbe kupujejo manjše založbe. Program posameznih založb sicer ostaja formalno samostojen, sicer pa so del večjega holdinga. Thienemann, kot tudi Carlsen in še nekatere, so del švedskega koncerna Bonnier Media. Vendar kupec oz. stranka tega ne opazi. Drugo, kar se dogaja, je podobna koncentracija na prodajnem trgu. Velike verige (Hugeldubel, Phenix) prevzemajo tržišče in to dejstvo uspešno rešujejo fiksne cene. Založba določi ceno knjige, ki potem velja za vse prodajalce. S tem smo v Nemčiji uspešno zavarovali manjše knjigarje in založnike. Trend na nemškem založniškem trgu je tudi širitev programov posameznih založb. S tem pridobivajo večji tržni delež in lani je tako delež otroških knjig zrasel z 10 na 20 odstotkov. Žal to pomeni težje odločanje trgovcev med posameznimi naslovi. Počasi tudi izgubljajo pregled nad izdanimi naslovi in avtorji, katerih knjige imajo vedno manjši delež v prodaji. Dogaja se tudi, da knjige vzamejo s trga, iz programa in jih prodajajo pod ceno. Obstaja namreč precej neprijeten kriterij, namreč, če se knjiga proda v manj kot 2000 izvodih na leto, potem je lahko odstranjena iz prodaje. Če je prodajna številka večja, potem ostane na prodajnih policah.
V moji generaciji sta še dva ali trije, ki so tudi zelo uspešni, med drugim Hortense Ullrich, ki piše zelo uspešne ljubezenske romane za deklice. Imenujejo jih ljubezenske zgodbe za 12-letne deklice, vse njene knjige imajo zelo pisane naslovnice in prinašajo zelo dragocene ljubezenske zgodbe. Moja hčerka in vse njene prijateljice jih zelo rade berejo. Različni pa so seveda odstotki od prodaje, ki jih dobivamo avtorji in sam od prodaje vsake knjige dobim 10 odstotkov.
Kaj vaša založba dela za vas, kako poteka vaše sodelovanje?
S svojimi prijatelji, kot lahko imenujem vseh 29 sodelavcev v založbi, se po telefonu slišim enkrat ali dvakrat tedensko. Dvakrat letno pa imamo strateški sestanek, kjer se srečam s predstavniki vseh oddelkov v založbi. Začnemo seveda s programom, z mojo urednico in z vodstvom založbe, kjer se pogovorimo o programu. Podam jim nekaj predlogov za naslednje leto, dve in tudi tri, saj vedno načrtujemo za več let vnaprej. V pogodbi imam zapisano letno normo, da izdam eno knjigo iz obeh posameznih serij in morda še dodaten posamezni naslov, torej tri knjige letno. Vedno tudi premišljujemo, če bi začel pisati še eno zbirko, vendar bi to pomenilo, da ne bi imel časa za dodatne naslove zunaj zbirk. Če bi pisal le serije, bi postal znan kot pisec po tekočem traku in izgubil svoj imidž kot avtor, zato ne želim opustiti posameznih naslovov, tudi če morda niso tako uspešni. Dolgoročno bodo vsekakor lepo zaokrožili moje delo, vseskozi pa zvišujejo mojo pisateljsko vrednost, kar pomeni višje naklade in prodajo. Pogovorimo se tudi o vsebini in vseh zelo konkretnih podrobnostih. Pripovedovalec v zbirki o 4 ? prijateljih se enakomerno menja in ilustratorka, ki je vseskozi ista, vsaki knjiga skuša dati nekaj drugačnega, čeprav osnovni slog ostaja. Vsaka knjiga ima malce drugačen slog ilustracij.
Srečam se tudi s predstavniki marketinga in Službe za odnose z javnostmi in pogovarjamo se o posebnih dogodkih, promocijskih akcijah, pogovarjali smo se o praznovanju mojega 50. rojstnega dneva, vendar ugotovili, da to za moje bralce ne bo zanimivo. Toliko bolj zanimivo pa je bilo praznovanje ob 10. obletnici zbirke pred dvema letoma: podelili smo številne nagrade, naredili plakate in posebna stojala za moje knjige. Takrat sem tudi že začel pisati prvi mladinski roman po petih letih, ki izide naslednji mesec, Die geheime Tür (Skrivna vrata, zgodba o dveh deklicah, ki se zaljubita), in pripravili smo večerjo za novinarje. Založba ima poseben denarni fond za branja, ki jih je res veliko. Srečam se tudi z avtorskim oddelkom in nedavno smo se pogovarjali o 4 1/2 prijateljih, ki se ravno prevajajo v japonski jezik, in japonski založnik me je prosil, da napišem nekaj o zbirki za japonske bralce, kako sam vidim zbirko.
Kaj kot avtor pričakujete od vaše založbe, kaj vam je pomembno?
Osebni kontakt. Da nisem le številka, neko bitje brez obraza, ki producira besede. Da založba pozna moje prednosti kot tudi moje slabosti. In pa poštenost, iskrenost; če kaj ne poteka povsem tekoče in kot bi moralo, si to povemo. Prav tako to, da mi stalno pomagajo, me podpirajo, stalna obojestranska aktivnost; če je serija uspešna še ne pomeni, da smo vse naredili. Vedno se lahko naredi še več.
KAJ JE ZANIMALO OTROKE?
Koliko knjig ste že napisali?
Okoli 40.
Kdaj ste napisali prvo knjigo in kako se je imenovala?
Knjiga se je imenovala Tillys Traumschloss, napisal pa sem jo pred približno 15 leti. Sprva je bila zelo slaba in po pogovoru z urednikom sem moral zgodbo in slog precej spremeniti. Govori pa o deklici Tilly, ki ji neka grofica podari svoj grad. Knjige žal danes ni več naprodaj.
Kako dolgo pišete posamezno knjigo?
Če je to knjiga iz ene od mojih zbirk, kjer so mi osebe znane, jo pišem 2 do 3 mesece, če pa je knjiga povsem samostojna, potem celoten proces traja dlje, do enega leta.
Se za junaki v knjigi skrivajo resnične osebe?
Osebe iz mojih zgodb so sprva popolni neznanci, plod moje domišljije. Vendar pa, bolj ko se ukvarjam z njimi, vedno bolj postajajo moji znanci, prijatelji. Bolj ko jih opisujem, vedno bolj jih oživljam in tako tudi bolje poznam.
Ste si kot otrok želeli postati gasilec kot vaš oče?
Ne, nikoli. Moj oče je zelo pogosto delal več kot 48 ur skupaj in domov se je vračal ves opečen, utrujen, umazan, težko je dihal in gumijasti škornji so se mu tako prilepili na noge, da mu jih je morala mama rezati s telesa.
Ste radi hodili v šolo?
Ne in mislim, da je to normalno. Vedno sem imel raje počitnice kot šolo. Moj najljubši predmet je bila nemščina, najbolj pa sem sovražil telovadbo.
Koliko ste stari?
Uganite! (In otroci, ki resnično nimajo občutka za starost, ugibajo: 24, 30, 42, 30, 70, 75, 53, dokler s pomočjo besed »več« in manj« končno ne uganejo 50.)
Kje dobite ideje za svoje knjige?
Ideje po mojem mnenju v glavo prihajajo na tri načine: verjamem, da ideje letajo po zraku, in včasih imamo srečo in se ob katero zadenemo ali nas zadene ona in nam s tem podari čudovito darilo: idejo. Naslednje so izkušnje, ko ti nekdo nekaj pove, nekaj slišiš, nekaj prebereš, in ker se vse življenje učimo, nas vse življenje tudi spremljajo vedno nove domislice. Tretje pa je učenje. Če pišeš, se s tem nenehno učiš za nadaljnje pisanje.
Kdo je kritik vaših del, kdo prebere vaše knjige, ko jih napišete?
Najboljši kritiki so moji otroci, predvsem moja 14-letna hči, ki prebere vse moje zgodbe, in pa moja žena ter seveda moj urednik.
Kako je v Porurju?
Porurje je velika ravnina, dolga 70 km in široka 20 km. Sestavljajo ga številna velika mesta, ki so nastala tesno drug ob drugem, tako da se meje med njimi razločijo le po cestnih oznakah.
