Je avtor scenarijev za sedem realiziranih celovečernih filmov (Krč, Učna leta izumitelja Polža, Nobeno sonce, Christophoros), desetih TV-iger in mednarodne koprodukcijske TV- nadaljevanke o Kugyju. Veliko potuje po svetu, najraje po Mediteranu in Himalaji. V Delovi prilogi Polet vsak teden objavlja opise izletov po slovenskem etničnem ozemlju in jih opremlja s svojimi fotografijami. Kot reporter se ukvarja predvsem s socialno tematiko in varstvom narave. Trenutno vodi odbor za varstvo narave in kulturne dediščine pri Društvu pisateljev Slovenije.
Nagrade: Troje nagrad za scenarija filmov Krč in Dih na festivalih v Pulju in Vrnjački banji, Avstrijska državna nagrada za scenarij nadaljevanke "Kugy", Prva nagrada za film Christophoros na festivalu človekovih pravic v Strasbourgu leta 1986, Prva nagrada Sveta knjige za sodobni slovenski roman.
• Glavni junak romana, Pavel Rigler, biolog in preučevalec velikih morskih sesalcev v argentinski Patagoniji, prejme anonimni klic iz Slovenije, da umira njegova mati. Razpre se njegova družinska preteklost, v začetku nejasna in zapletena, ki jo Rigler sprejema malce naivno, pa tudi s črnim humorjem ... Ali gre za pripovedne motive, ki jih poznate iz intimnih, družinskih ali sosedovih zgodb?
Med potovanjem po Argentini sem naletel na sijajno video kaseto o kitih. Presenetilo me je, da se je avtor pisal Janez Resnik. Žal se nisem srečal z njim, ker je bil ravno tedaj v Evropi. Občudoval sem njegove potapljačke in snemalne sposobnosti, še posebej pa pogum, s katerim se je približeval morskim velikanom. Skušal sem napisati zgodbo o njem, vendar mi pisanje ni steklo, ker mi je bila Patagonija premalo znana. Potem mi je šinila ideja: preseli tega človeka v Slovenijo ...
• In tu se je ta Resnik znašel kot visoki tujec ...
Najprej kot riba na suhem, kot sproščeni, ideološko neobremenjeni literarni junak Pavel Rigler, ki so mu naše razprtije tuje. Vendar ga zadene prekletstvo njegovih prednikov in rodna dežela ga potisne v ris tujstva. On pa se v mraku zaletuje v stare sence.
• Ta dežela se mu najprej pokaže kot "Eslovenia linda", lepa Slovenija. Povsod ena sama pogrnjena mizica rjavih drobtinic, tako hranljivih za vse te gosenice, glive, mahove, polže, žabe, močerade, deževnike, klope ...," pišete med drugim o njegovem doživljanju. Rigler ne more iz svoje naravoslovne kože.
Rigler predvsem ne more mimo nagnjenj svojega srca. Njegova emocionalna kultura mu omogoča izražati darove, kot so občutek za vrednote in svobodo, zvestoba, pogum, širokosrčnost, preprostost, radost, strpnost, dobrovernost in humor. Določa ga narava, v kateri kroti svoje nemire in krepi svoje ljubezenske moči, s katerimi je prav tako bogato obdarjen, od dejavnega sočutja, sinovske pripadnosti, dobrote in sposobnosti za odpuščanje, do vzgibov erotičnih predajanj in strasti. Takšna kultiviranost ne najde odziva, zato je tudi njegova ljubezenska zgodba nesrečna, kako drugače. Visoki tujec je zame predvsem ljubezenski roman, naj sem še v njem napletel tudi obilo prizorov iz sodobnega in polpreteklega življenja na Slovenskem, nekaj žolčne družbene kritike in kriminalnih zapletov, ki dišijo po aktualnosti. Ni romanca, prej je balada, z neskritim prizadevanjem, da bi bilo čtivo realistično in stvarno, napeto, polno preobratov, dobro povezano in tekoče. Še bolj kot pri prejšnjih romanih sem pri pisanju mislil na bralca, ki presneto ve, kaj je dobro povedana zgodba, saj je oblegan z njimi.
• Prav bi lahko rekli, da je Visoki tujec tudi zgodba o ponovnem lastninjenju v Sloveniji, celo o postrevolucionarni spravi, pač v luči povratnika iz Argentine. Ampak kaže, da vas ta sprava kaj posebej ne zanima.
Riglerju je veliko do tega, da bi bil na koncu z vsemi spravljen, tudi s tistimi, ki so mu storili zlo. Za spravo njegovega tipa se zavzemam tudi sam. Vendar pa v zgodovinsko spravo ne verjamem. že leta 1984 se v mojem scenariju za film Christophoros davita bivši domobranec in partizan, ki sta po vojni prisiljena živeti skupaj, češ da ne bo sprave. Po dvajsetih letih je enako.
• Dogodki se v romanu res vrtijo po nareku napete kriminalke. V igri so denar, pohlep, brutalna maščevalnost, lovke bivše politične policije, strašni zločini, ki pa ostanejo nekaznovani.
Ne kličem maščevanja nad nekaznovane zločine, ki jih nosimo v svoji družbeni dediščini, vendar moram reči, da jih pomnim. Kaj naj kot pisec drugega storim proti svojemu hudemu spominu, kot da ga skušam kultivirati z epsko zgodbo: vso to nekaznovanost, o katerih so nam znana dejstva, ali pa tisto, ki nas v svojih polresnicah in lažeh kar naprej bega, tira v brezbrižnost in brezčutnost, v odrivanje svoje vesti in zavesti. Kaj naj drugega storim, kakor da jih razgrebem do korenin, naj ogolele in odrte skelijo vsaj tiste, ki imajo občutljivo kožo. Sicer pa slovensko književnost že čakajo velike teme zločina, krivde, kesanja, pokore in odpuščanja.
• Ste moralist ali ne?
Ali moralizem škodi literarni umetnosti? Gotovo, že je pravičniško nasilen. Vendar ni umetnosti brez etike. Visoki tujec se s svojo etičnostjo odmika od modernistične umetnosti, ki je zapovedovala formalizme, igrivost in vitalnost jezika.
• Vi ste fabulist, prisegate na zgodbo ...
Zgodba je tisto, kar mi razvihari srce, in občutek, da sem si dobro zamislil nekaj zanimivih človeških značajev, ki se zapletejo v konflikte, mi potem narekuje tudi ritem pripovedi, cezure v njej, metafore, opise, dialoge, lirizme na pravih mestih, filozofijo in glasove iz sedanje aktualnosti.
• Ko sva že pri aktualnosti: v romanu gre tudi za vprašanje, čigav bo velikanski gozd: od potomcev grofa ali rdečih baronov. Podobne zgodbe smo brali v časopisih in gledali na televiziji. Novinar v vas najbrž nikoli ne spi?
Novinarstvo je moj poklic. Pravzaprav so moj poklic ljudje. že jih kot novinar opazuješ, se ti z leti nabere pravi imaginarni muzej osebnosti in njihovih zgodb. Moja domišljija rada obuja spomine na kraje in ljudi. Vse življenje sem iskal dogodke, njihovo bistvo in besede, kako bi jih označil.
• Tudi vaš Rigler je radoveden, radoživ človek. Zaradi tega se hitro začne utapljati v vrtincu konfliktov in zdrah. V naši deželi se mu začnejo v duhu prikazovati dinozavri. Prispodoba tukajšnjih nravi?
Ne, dinozavri so le literarna figura, brez večjega pomena za roman. Morda metafora iz domišljije moža, ki si je domač s kiti.
• Rigler je podoben bivšemu nogometašu iz vašega predzadnjega romana Libero. Oba verjameta v dober izid igre po pravilih srčnosti in morale. Kaj ni to malo naivno?
Igra, ki jo morata sprejeti, ima peklenski ritem, ki ni prav nič naiven. Protiigralci so smrt, maščevalnost in laži. Ali morata po modelu najpogostejšega junaka iz slovenske književnosti kačurjevsko propasti, čeprav po nareku srca in usode? Sit sem zamorjenih koncev. Že kot dijak sem v nekaj knjig iz javne knjižnice dopisal srečne konce, čeprav sem življenje občutil tragčno. To je bilo pa res naivno. Ne, libero in Rigler sta srčno in moralno zapisana naravi in v naravi se vsak izid na koncu pokaže dober, vsaj za kakšno stvar.
• Ste se kot novinar tudi sami spraševali, do kod segajo načrti ljudi, ki držijo niti v rokah? Da gre mogoče celo za zaroto?
Seveda sem se spraševal in se že sprašujem. Če gre za zaroto, pa ne znam odgovoriti. Pretežko vprašanje. Ne bi bil rad nebogljen protizarotnik. Kar ne pomeni, da ne opazujem objestne oblastnosti v tej deželi in včasih razmišljam o njej, skupaj s tisočerimi drugimi.
• "Usoda mnogim zločincem pomaga in bogovi se znajo jeziti samo na nesrečne."
To je misel rimskega pesnika Lukana, ki ste jo zapisali za moto k Visokemu tujcu. Čustvena pomiritev, katarza, je vendarle mogoča?
Riglerju je mogoča, blagor mu. Ima srečo, da je pobegnil iz mojih fatalističnih dvomov.
