Yann Martel se je rodil leta 1963 v Španiji in potem videl dosti sveta: od Francije in Mehike do Irana in Indije, od Aljaske do Kostarike. Zdaj živi v Kanadi. Po študiju filozofije je opravljal različna priložnostna dela, od 27. leta pa se preživlja s pisanjem ter se ob tem posveča še jogi in prostovoljni negi neozdravljivih bolnikov. Leta 2002 je za Pijevo življenje prejel prestižno bookerjevo nagrado za najboljši roman v angleškem jeziku. Yann Martel je pisatelj in popotnik. Prvotno poslovni obisk v Sloveniji je podaljšal, da si jo je ogledal. Ko se je vreme začelo kisati, se je odpravil naprej, v Beograd in nato v Bolgarijo.
Pogovarjala sva se v ponedeljek dopoldne, popoldne se je z avtobusom odpeljal proti Srbiji ...
Ko sva se prvič srečala, ste me prijetno presenetili z izjavo, da je ljubljanski živalski vrt pravzaprav čisto v redu ...
Ljudje pravzaprav ne vemo dovolj o tem, kako živali živijo. Levja kletka je resda videti kot kletka za velikega ptiča, vendar levi ne potrebujejo veliko prostora. Najmanj mi je bil všeč prostor, namenjen šimpanzom - a saj gradijo novega! Hkrati pa sem opazil, da je ta skupina oz. družina šimpanzov delovala zelo homogeno in zadovoljno. Šimpanzi znajo biti kot visoko razviti primati zelo nasilni. Meni so se zdeli zelo dobre volje, družina živi v sožitju. Všeč sta mi bili tigrova ograda in hiška za gibone. Živalski vrt sem obiskal dvakrat in obakrat mi je bil všeč. Seveda, jaz ga verjetno primerjam z živalskim vrtom svojega otroštva ...
Večina ljudi misli, da živali potrebujejo tisto, kar bi potrebovali oni sami! Mislijo si, da si žival, tako kot oni, želi veliko prostora ... Vendar živali ne razmišljajo na ta način. Živali delujejo in živijo po sistemu: koliko prostora potrebujem, da preživim, za hrano, da ubežim svojim sovražnikom. Večina ljudi misli, da so živalski vrtovi žalostni, ker živali v njih niso svobodne. A brez njih živali ne bi ne videli ne poznali, bilo bi nam vseeno, ali obstajajo ali ne.
Živalski vrtovi so kot ambasade, živali pa ambasadorji, vsaka za svojo vrsto. Moramo jih imeti, da ohranimo stik z našo pravo domovino - naravo.
Pijevo življenje je branje za mlajše in odrasle bralce. Ste, medtem ko ste pisali knjigo, mislili tudi na to?
Ne, želel pa sem si, da bi bila berljiva. Po mojem mnenju morajo biti knjige sprejemljive. Vendar je Pijevo življenje kompleksno branje. V mojem primeru torej sprejemljiva kompleksnost. Zgodbo prebereš, lahkotna je, berljiva, ko pa prideš do konca, se ti zazdi; ah, mogoče sta pa tu dve zgodbi, aha ... Potem pa moraš premisliti. Pišem počasi, zato mi je vzelo kar nekaj časa, da sem jo napisal ... štiri leta in pol. Dve leti in pol raziskovanja in dve leti za samo pisanje. In prav zato, ker sem se lotil te teme - religije in živalstva - sem knjigo moral narediti dostopno. Ker večina ljudi na zahodu ne mara ne živalskih vrtov ne religije. To, da sem ju združil, je bila še posebej težavna naloga. Ne samo dostopno, hotel sem napisati knjigo, ki je prijazna do bralca.
Pijevo popotovanje po morju je pravzaprav inicijacija, kajne? V spomin se mi je močno vtisnil občutek Pijevega duha, način, na katerega ste opisali, kako se počuti nekdo, ki ima 16 let. Čas, v katerem se ne zavedeš omejitev ...
Prav zato je Pi star ravno 16 let. Zdi se mi, da je lahko le 16-letni mladenič dejaven vernik treh različnih veroizpovedi. Samo v tistem času smo ljudje tako odprti. Pozneje, ko smo starejši, po 20. letu, smo že bolj 'utečeni'. Postaneš tisto, kar si. Ko si mlad, si bolj dovzeten za vplive, imaš manj predsodkov. Res je, Pijeva odprtost je lastna samo mladosti. Tragedija odraščanja in staranja je izguba te odprtosti. Zdi se, da izgubimo zmožnost čudenja. Ta optimizem in odprtost sem lahko pripisal samo nekomu, ki je tako mlad.
Če bi bil starejši, morda sploh ne bi preživel? Strahovi so sicer večji, a jih je manj ...
To je čas, ko si žejen življenja in nočeš umreti. Bolj zaupaš svoji domišljiji. Več sanjaš. Vera v Boga je odprtost, sproščenost, globoko zaupanje, je dejanje ljubezni.
In kaj ste vi brali, ko ste bili mlajši? Ste bili vztrajen in goreč bralec tako kot Pi?
Vse živo. Stripe, Asteriksa in Tin Tina v francoščini (devet let sem s starši živel v Franciji). Bral sem veliko, v francoščini in angleščini. Literaturo za odrasle, za otroke in mladino. Spomnim se, da me je zelo zanimala antropologija. Bral sem celo Freuda - nekaj o interpretaciji sanj - prepričan sem, da takrat nisem vsega razumel. Še na fakulteti sem veliko bral, študiral sem filozofijo, vendar sem se udeležil tudi nekaterih predavanj iz književnosti. Še posebej so mi bili všeč klasiki. Angloameriški klasiki. Pa tudi Rusi: Tolstoj, Turgunjev, Dostojevski ... Ko sem bil najstnik sem prebral veliko več revij kot zdaj. O popularni mehaniki, znanosti.
Torej bi na morju preživeli ...
Zdi se mi, da bi ...
Kaj pa menite o Da Vincijevi šifri?
Je nisem prebral! Poznam ljudi, ki jim je všeč in take, ki je sploh niso marali. Moji urednici na primer ni bila všeč. Imam pa rad knjige, v katerih je tema tudi umetnost. Starša se oba ukvarjata z vizualno umetnostjo, tako da sem s tem rasel. Ko potujem, vedno obiskujem muzeje. V Ljubljani sem obiskal Narodno in Moderno galerijo.
Ko ste prejeli denarni del Bookerjeve nagrade (50.000 angleških funtov!) ste rekli, da je takšne nagrade najbolje naložiti v green investment ... Kaj ste pravzaprav naredili s tem denarjem?
Ali veste, kaj pomeni fair trade coffe?
Trgovina brez davkov ...?
Ne, ne. Najbolj znana vrsta te trgovine je fair trade cofee (pravična trgovina s kavo). S sodelovanjem v pravični trgovini omogočate, da tudi odrinjeni proizvajalci tretjega sveta za svoje delo dobijo pošteno plačilo. Stroški proizvodnje morajo vključevati socialne in okoljske stroške, plača delavcev mora zadostovati za dostojno preživetje, posebna premija omogoča investicije za izboljšanje delovnih pogojev, zdravstvenega varstva ... Denar sem vložil v krovno organizacijo v Ottawi, ki posluje z Dominikansko republiko ter s čokolado iz pravične trgovine oskrbuje vso Kanado. Za to čokolado si lahko prepričan, da pri njeni proizvodnji niso trpele otroške roke. Verjamem v pravično trgovino in prostovoljno delo. Zdi se mi, da bolj ko delaš za denar, bolj si nesrečen. To velja za skoraj ves razviti svet. Če ves čas delaš samo za denar, izgubljaš svoje človeško dostojanstvo, če pa opravljaš prostovoljno delo in s tem skrbiš za druge, dobiš v zameno veliko več kot samo denar. Verjamem, da bosta pravična trgovina in prostovoljno delo spremenili svet. Samo smrt vselej drami čustva in vznemirja; ko življenje ni v nevarnosti, o njej razmišljaš, ko je življenje ogroženo, pred njo bežiš.
Kot prostovoljec ste pomagali na smrt bolnim ljudem. Ste te svoje izkušnje uporabili tudi v Pijevem življenju, ko mora Pi že na samem začetku svoje kalvarije premagati strah pred smrtjo?
Da, videl sem strah ljudi, ki so umirali. Pa tudi moja ameriška urednica je skoraj umrla zaradi raka na prsih. Prijatelja sva, zato sva se o tem veliko pogovarjala. Tudi sam sem to občutil; v Šrilanki me je skoraj podrl vlak, enkrat pa sem skoraj utonil ... Ko se tako približaš smrti, začneš o tem premišljevati. Ja, 56. poglavje je opazilo veliko ljudi.
Kako vi spreminjate svet?
Na svoj skromni način. Pisatelj vedno upa, da bo njegova knjiga vsaj malce 'spremenila svet'. Vendar je za to potrebnih milijon stvari. Moje skromno upanje je, da bi bili ljudje zaradi te knjige bolj odprti in sprejemljivejši do drugače verujočih in mislečih. Da bi bil kristjan, ki bi prebral to knjigo, malo bolj odprt do islama in hinduistične vere in obratno ... da bi tako začutili tudi muslimani ali hindujci do krščanstva.
Kam meri sporočilo te knjige?
Knjiga ni politično obarvana, saj po mojem mnenju umetnost in politika nimata nič skupnega. Upam, da je ta knjiga do neke mere 'protistrup', odgovor na 9/11 (op. Fahrenheit 9/11), da je odgovor na ljudi, kot so Osama bin Laden in drugi skrajneži - naj bodo židovski, hindujski ali drugi .. To je le ena drobna stvar, ki lahko spremeni svet, potrebujemo jih pa milijon ... Po knjigi bo nastal tudi film: morda si ga bodo ogledali ljudje, ki ne poznajo knjige, morda bo dosegel države v tretjem svetu, kjer ljudje ne morejo toliko brati. Upam, da bo vsaj ta lahko kaj spremenil. To bi mi bilo všeč, saj bi to pomenilo, da ne delam zaman ... samo za svoje zadovoljstvo. Ja, to bi mi bilo všeč ...
