Kot svobodna zgodovinarka se je ukvarjala predvsem s koncem avstro-ogrske monarhije in po prevratu s slovensko zgodovino med 2. svet. vojno in po njej. Med drugim je napisala ekspertizo o škofu Rožmanu za generalnega javnega tožilca dr. Antona Drobniča. Je tudi članica avstrijsko-slovenske zgodovinske komisije; vanjo so jo imenovali Avstrijci. Med drugim je napisala monografije: 1. Zita. Resnica o zadnji evropski cesarici, (skupno 11 izdaj — tudi v japonščini in češčini); 2. Misija Sixtus. Avstrijski mirovni poskus med 2. svetovno vojno), Dunaj 1988; 3. Proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu (Rožmanov proces, Ljubljana 1996).
1. Zgodovino si bo pisal narod sam ...
Sestavni del zgodovine so tudi dogodki, na katere narod ne more neposredno vplivati. Mislim na naravne katastrofe, na sovražne zasedbe in podobno. Sploh pa lahko narod samo takrat oblikuje svojo zgodovino, če je v zadostni meri svoboden, da lahko svojo usodo vzame v svoje roke. Seveda lahko rečemo, da narod tudi v času diktature v nekem oziru oblikuje svojo zgodovino, ker tako ali drugače reagira na nasilje.
2. "Da se pokoplje resnica, je potrebno veliko lopat," se glasi nemški pregovor. Kako se jasni resnica v našem zgodovinopisju?
Tega nemškega pregovora sicer ne poznam, če pa pomeni, da resnice ni mogoče zatreti, se z njim strinjam. V nasprotju s prejšnjim ideološko obarvanim, komunističnim zgodovinopisjem v svobodni državi resnica prej ali slej pride na dan. Tudi v našem zgodovinopisju se stvari spreminjajo. Izšla je vrsta knjig, ki na podlagi originalnih virov opisujejo dogajanje povsem drugače, kot je bila navada dolga desetletja v času komunističnega režima. Včasih smo morda malo nestrpni, ker se stvari premikajo prepočasi. V stroki pa še zelo pogrešam dialog.
3. Po nemškem napadu na Jugoslavijo so bile razmere izjemno za-pletene. Odpor je završal na več straneh. Bili so trenutki usodnih, osebnih odločitev ...
V času napada so bili komunisti zavezani prijateljski pogodbi Sovjetske zveze z Nemčijo, ki je bila naperjena proti zahodnim silam. Za jugoslovanske komuniste ni bil odločilen dan nemškega napada na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, ampak dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Šele takrat so začeli organizirati upor. Edvard Kardelj je že v oktobru l. 1940 v Zagrebu naznanil, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo. Tako so tudi ravnali. Ker so bili prešibki, so se posluževali "zaveznikov", predvsem krščanskih socialistov in sokolov. Partija je monopolizirala upor in organizirala VOS, katerega aktivisti so po cestah pobijali zavedne ljudi, ker so bili protikomunistično usmerjeni. Tudi na strani tradicionalnih strank so delovale različne ilegalne organizacije, ilegalne vojaške oz. paravojaške enote in obveščevalne službe. Zaradi monopolizacije upora s strani partije pa je prišlo do državljanske vojne.
4. Bi lahko rekli, da zgodovina, razvoj dogodkov, potrjuje za nazaj "pravilnost" oziroma "nepravilnost" odločitve?
Vprašanje, kaj je bilo prav in kaj ne, je vprašanje subjektivne presoje. Vendar mislim, da obstaja danes v samostojni Sloveniji soglasje o tem, da ni pozitivnega razvoja brez tolerance, demokracije in pravice do samoodločanja. In tukaj je neideološko zgodovinopisje, ki si prizadeva biti objektivno, razkrilo že marsikaj, kar nam omogoča ocene bistvenih razvojev. Malo verjetno je, da bi se našel kak human zgodovinar, za katerega bi bila nasilje in umor nekaj pozitivnega.
V tej luči moramo vse odločitve, ki so pripravile pot politiki nasilja, opredeliti kot napačne. In teh je ogromno — s strašnimi posledicami.
5. Slovencev, pravite, ni razklal okupator, razklala jih je revolucija in vprašanje povojne oblasti?
V Sloveniji ni večjega razhajanja mnenj o nizkotnih in tudi mednarodnopravno in moralno neopravičljivih dejanjih okupatorja. Z nekaj izjemami so bili vsi — predstavniki tradicionalnih strank, katoliške Cerkve in skupine, vključene v NOB — prepričani, da bodo zavezniki zmagali. Kljub temu so razprtije in boleče napetosti med ljudmi v Sloveniji izbruhnile ravno v času, ko bi bila složnost in skupno delovanje posebno potrebna. Če se ozremo na leta od 1941 do 1946, se razcepljenost in razpoke niso zarezale samo skozi družbo, temveč skozi ljudi same. Tu gre za veliko Slovencev, ki so bili v tistih letih razklani v sebi med svojo notranjo nenaklonjenostjo do zasedbene oblasti, deloma tudi pripravljenostjo na aktiven odpor proti njej, in na drugi strani med okoliščino, da je organiziran odpor v glavnem vodila politična sila, s cilji katere se v mnogočem niso strinjali, ki pa je brezobzirno skušala uresničiti svoje lastne težnje po oblasti. Med Slovenci, ki so se zaradi vojne in državljanske vojne znašli v veliki stiski, so se pojavila povsem različna stališča glede vprašanja, kako se soočiti z usodo naroda in katero prihodnost naj Slovenija izbere. Medtem ko so tradicionalne stranke — Slovenska ljudska stranka, liberalci in socialisti — zagovarjali strogo legalistično stališče, to je, priznavali jugoslovansko emigrantsko vlado z Dražo Mihailovićem kot vrhovnim poveljnikom, so si komunisti prizadevali za nasilen prevrat družbenega sistema. Tradicionalne stranke so poudarjale kontinuiteto Kraljevine Jugoslavije. Ko bo država osvobojena, naj bi ljudstvo določilo svojo lastno vladavino.Pripadnost tej ali partizanski usmeritvi je v očeh Slovencev pomenila hkrati odločitev med Londonom in Moskvo, četudi se je na koncu, po sporazumu Tito-Šubašić l. 1944, tudi britanska vlada postavila na stran Tita in partiizanov.
6. Kritika s strani konservativnega tabora (meščanskega odpora) ocenjuje "takojšnji odpor kot iracionalno in neodgovorno dejanje, škodljivo za interese naroda". Z nekaj spekulacije — kako škodljivo bi bilo (lahko) čakanje na zaveznike?
Zgodovinarji se ne ukvarjamo s spekulacijami. Dejstvo je, da se je vojna odločila drugod in ne v Sloveniji.
