Družabna etiketa je kot odrska luč. Opazimo jo le, če je slaba. Le enkrat je možnost za dober prvi vtis.
Se ljudje ob vas počutijo neprijetno? Imajo občutek, da neprestano ocenjujete primernost oz. neprimernost njihovega vedenja?
Mogoče, na nek način. Samo s tem se jaz ne morem in ne smem ukvarjati. In se tudi ne želim. Nekateri ljudje si moje delo predstavljajo na svoj način, verjetno mislijo, da moraš biti manj sproščen! Kar pa ne drži. Ravno poznavanje pravil vedenja ti daje sproščenost in samozavest. Jaz sem, kot pravi Jacques Prévert: Sem, kakršna sem ... kaj hočete še več, kaj hočete od mene ..."Na koncu kakšnega srečanja mi povejo: "Ja, saj vi ste pa čisto ... vsakdanji ..." Nekoč mi je neka prijetna gospa, sredi pogovora na prednovoletnem srečanju, rekla: "Saj vi ste pa čisto normalni!"
Tudi mene je skrbelo -- pa ne to, ali ste normalni ali ne, ampak do katere mere ste 'profesionalno deformirani'? Je vaš poklic del vas?
Ja, to je del mene. Vsak človek oblikuje svoje delo in vsako delo oblikuje tisto osebo, ki ga opravlja. Res je, vidim napake pri sebi, pri drugih, toda to pogosto ni preveč moteče. Nimam pravice obsojati, ker sem lahko le svetovalka in svetovalci naj ne bi nikdar obsojali. Mi smo dolžni razumeti, pomagati, če smo vprašani. Če nisem vprašana, nikdar ne popravim nikogar. Veliko se ukvarjam z govorico telesa in z branjem obrazov, to je moja ozka usmeritev. Nisem pa s tem obremenjena.
Kako ste začeli pisati? Ste najprej predavali in kasneje začeli pisati?
Ne, vse se je dogajalo hkrati. Pisala sem za časopise, za Večer, Našo ženo, revijo Manager... Bralci so kar dobro sprejemali moj malce provokativni in humorni način pisanja. Tako se stvari ljudi bolj primejo. Dogodke sem povezovala s pravili. Delala sem na radiu, kjer še vedno sodelujem, saj imam rada neposreden stik z ljudmi. Tudi na televiziji sem bila kar pogosto gostja v različnih oddajah, a redko v zabavnih. Če me povabijo in je tema povezana z mojo stroko, potem se rada odzovem. No, bila sem pri Mariu pa v Nedeljskem popoldnevu ...
Vendar vaša stroka zajema celotno delovanje in bivanje vseh nas ...
Vsaka pora našega življenja je zapolnjena z obnašanjem. Obnašanje in komunikacija sta tako ozko povezani med seboj, da med njima ne moremo potegniti ločnice. S svojim obnašanjem komuniciramo in izražamo svoj odnos do drugih. Ko komuniciramo, se sporazumevamo. Sporazumevanje je lepa slovenska beseda, ki ima enak koren kot beseda razumeti se. Razumeti, sporazumeti se ...
Le da včasih ljudje mislimo, da smo si tako različni, da se ne bomo mogli?
Se bomo, če bomo upoštevali pravila, zahteve in priporočila vedenja, saj so dana za civilizirano sožitje med vsemi ljudmi tega sveta. To so pisana in nepisana pravila za osnovno ureditev odnosov med ljudmi. Dve prijazni besedi sta več vredni kot polno naročje dragocenih daril.
Eno izmed temeljnih vodil v vaši knjigi je pogovor, drugo pa je Ne stori bližnjemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi ...
Še ko ljudje nismo znali pisati, smo verjetno poznali ta izrek. Če bi danes upoštevali samo ta izrek, če bi ga sprejeli in razumeli, po njem delovali, bi bila v tem izražena vsa pravila.
Na kaj ste najbolj ponosni pri svojem delu? Kaj vas najbolj osrečuje?
Ponosna sem na to, da sem sama dosegla to, kar sem dosegla. Moje delo, disciplina in vztrajnost so me pripeljali do tega, da se več govori o bontonu, da se kupujejo tovrstne knjige, dokaz za to je, da imam dovolj dela ne le jaz - tudi drugi, ki se ukvarjajo s tem. Da so seminarji, da so skupine in posamezniki, ki jim pomagam pri ustvarjanju njihove celostne podobe. Celostna podoba vsakega človeka je harmonija med našo notranjostjo in zunanjostjo. Osrečuje pa me moje življenje, moje delo, družina, moji otroci, ljudje, ki me cenijo in spoštujejo. Že nekaj let počenjam samo tisto, kar me veseli. To je moj privilegij. Priborila pa sem si ga sama. In to me veseli. Moje delo izpolnjuje večji del mojega življenja. To je moje veselje in moj hobi, velikokrat tudi na račun prostega časa. Vedno že vnaprej vem, kaj bom še in kaj bi še.
S svojo knjigo nam ne ponujate le predpisov, obrazcev pravilnega obnašanja, ampak tudi samozavest ...
Ja, to je trdna samozavest, zgrajena na znanju, na osnovi že storjenega, naših uspehov. In zato, ker se zavedamo, da smo že nekaj naredili, si upamo še več. Celo tvegati si upamo, ker verjamemo v to, da bomo zmogli. Preteklost našega dela je dokazala, da smo sposobni, zato gremo naprej.
Če ne poznamo odgovora na vprašanje ali če vprašanja ne razumemo, to jasno povejmo.
S tem stavkom, nas bralce, postavljate v precej težak položaj. Največkrat nam je nerodno vprašati, priznati, da nečesa ne vemo, da smo pozabili ...
Tudi na svojih seminarjih spodbujam ljudi, da me sprašujejo. Najprej jim povem, s čim se ukvarjam, kaj delam. Povem jim, da sem tam zato, da me sprašujejo. Nerodno je spraševati, vem. Ponavadi zato, da si ne bi drugi mislili, glej, česa vsega pa ta ne ve! Ampak naj vam ne bo nerodno! Saj mnogi želijo vprašati prav to, pa si ne upajo! In le tako, da me sprašujete, je najino srečanje koristno. Tako boste dobili odgovore, jaz pa bom izvedela, česa ne veste, to pa spodbuja moje delo. Zato grem naprej, zato pišem, zato delujem.
Ali obstaja kakšna stvar, obnašanje, ki vas osebno in poklicno najbolj prizadene, zbode, kaj, kar zelo težko prenašate?
Zbode me ... ali pa -- žal mi je tistih ljudi, ki se pretvarjajo, ki so izumetničeni, neiskreni, zlagani, polni sami sebe ... Moti me, da nekateri ljudje podcenjujejo druge ljudi. Za mene so vsi ljudje enaki. Živeli in delovali naj bi brez predsodkov, brez teh omejitev v naši glavi. Sprejmimo drugačnosti drugih. Ko vidim nekoga, se vprašam: Le kaj je v njem? Čudovito je spoznavati nove ljudi! Dosti potujem po svetu in najbolj od vsega me zanimajo ljudje. Seveda si ogledam tudi različne znamenitosti, muzeje, naravo, a od nekdaj so me najbolj privlačili prav ljudje, njihova drugačnost in enkratnost.
Običajni smrtniki ponavadi nimamo težav, ko pridemo v kakšno drugo državo, verjetno pa so kodeksi obnašanja veliko strožji in bolj obvezujoči na višjih, vladnih ravneh?
Seveda so. Vendar to ne velja le za politične kroge, pravila naj bi upoštevali tudi predstavniki podjetij, delovnih organizacij, to velja za vse vrste poslovnih stikov in srečanj. Vsi predstavniki slovenskih podjetij naj bi se zavedali, da zunaj meja naše države ne predstavljajo le sebe in svojega podjetja, ampak da so najprej predstavniki slovenske države. Dolžni so se seznaniti s karakteristikami države, s kulturo in navadami tamkajšnjih ljudi. Ko spoznamo, zakaj so drugačni, jih razumemo in jih ne obsojamo, svojim gostiteljem pokažemo, da jih spoštujemo, da sprejemamo njihove obrede, njihovo kulturo. Če pa ljudje, poslovno ali zasebno, vidijo, da ne sprejemamo njihovih običajev, tradicije, verskih obredov ..., jih užalimo, saj je to del njih, del njihove kulture, tradicije.
Kakšna je danes mladina?
Veliko delam z mladimi, s študenti ... Tudi na večdnevnih seminarjih se srečujemo. Mladina je željna teh tem, o katerih se pogovarjamo. V začetku pogosto mislijo, da je bonton nekaj 'poštirkanga'. Pa temu ni tako! Mladi se kmalu zavedo tega in sprejemajo to kot potrebo, le pravilno jim je treba pristopiti in prenašati znanja in izkušnje. Zavedajo se današnjega časa in hitrega pohoda globalizacije, v kateri se pravila komuniciranja izenačujejo, ne glede na kulturo iz katere izhajamo.
So ti današnji 'indigo otroci' drugačni?
So, drugačni so od prejšnjih generacij. Oni se že rodijo s kodo, v kateri je zbrano ogromno informacij, skoraj vse o tehniki. Otrok, ki še nikoli ni videl računalnika, bo čez pol ure igral na njem igrice. Imajo pa še veliko prostora za druge stvari. Mi smo jim dolžni prenesti oblike obnašanja, da ne bi bilo anarhije, da ne bi bilo grobosti, agresivnostmi med ljudmi. Ravno zato so nam dana ta pravila. In ko mladi to razumejo, hočejo še. Rada pa delam z njim tudi zato, ker so izjemni v svoji neposrednosti. Začutiš opozicijo. Rada imam diskusijo, zakaj ja, zakaj ne. Kar jim na primeren način razložiš, predvsem brez imperativov in besede morati, radi sprejmejo.
Se Slovenci na splošno znamo obnašati? Se to da posplošiti?
Ne, se ne da. Saj ni treba poznati pravil, saj te srčna kultura pripelje do tega, da veš, kaj je treba narediti! Lahko pa rečem, da smo v povprečju omikan narod. Če primerjam našo splošno kulturo s kulturo srednjega in višjega sloja v Evropi in Ameriki, lahko rečem, da smo omikani. Veste kaj bi bilo potrebno? Da bi se imeli bolj radi. Tudi naša značilna zavist je brez potrebe. Ali ni škoda energije in časa za kaj takega?! Žal mi je, da je toliko ljudi, ki v sebi nosijo negativno energijo. Vsak seminar začnem s pozitivno energijo. Na mnogih seminarjih govorim tudi o lastnostih in vedenju karizmatikov, za katere je znano, da je osrednja njihova lastnost pozitivna energija. Mi pa živimo kar z negativnim predznakom. Saj včasih izgleda tako, kot da se ne zavedamo, da to lahko sami spremenimo. Bilo bi dobro, da bi bili bolj naklonjeni drug drugemu. Bodočnost je namenjena samo tistim, ki bodo v sebi nosili pozitivno energijo, saj se bodo le ti počutili varne. Varnost pomeni tudi samozavest. Varnost ni jahta za diplomo in BMW za maturo, varno se bo vaš otrok počutil, če bo rasel s pozitivnim razmišljanjem in pozitivno energijo in bo čez pet, deset, dvajset let znal premagati stres, pritiske, depresijo... Zato pa ima otrok starše, učitelje, družbo ... Verjamem, da smo mi vsi, vsak posameznik na tem svetu, tukaj s posebnim namenom. Vsak v sebi nosi nekaj posebnega, nekaj, kar naj bi odkril v sebi. In veste, kaj je največja sreča?
Največja sreča za vsakogar je, če najdemo nekoga, ki nam pomaga odkriti tisto, kar že nosimo v sebi. (K.Gibran)
