Svoj prvi roman je napisal pri 48 letih. Ime rože (ki je tudi v Sloveniji izšlo večkrat) se je do danes prodalo v več kot 50 milijonih izvodih po vsem svetu. In ko tudi sam ni vedel, ali se bo njegova literarna pot nadaljevala ...
"Ko sem pri 48 letih napisal svoj prvi roman, sem se moral soočiti z vprašanjem: je bila to le enkratna prigoda v mojem življenju, le 'nesreča' na začetku nečesa novega? Recimo, da vas zasleduje napadalen pes ... Pobegnete mu tako, da preskočite reko. Ko vam to enkrat uspe, se sprašujete, ali je bila le sreča ali pa bi vam uspelo še enkrat? Več kot očitno je, da sem imel še kaj povedati."
Umberto Eco je napisal pet romanov (Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Baudolino, Skrivnostni ogenj kraljice Loane) in več kot 40 strokovnih del o semiotiki. Ko ljudje slišijo njegovo ime, pomislijo: Seveda, pisatelj ..." A to ga moti:
"Sem univerzitetni profesor, ki ob nedeljah piše romane. To ni šala. Udeležujem se akademskih konferenc in ne pisateljskih srečanj v Pen klubu!"
Leta 1988 je udaril drugič - s Foucaultovim nihalom. Ko je izšel, je razburkal italijansko javnost - v pozitivnem in negativnem smislu. Večina kritikov pa ga je vendarle označila kot najboljši roman 90. let.
Do tedaj sta se mu v spomin neizbrisno vtisnili dve močni podobi. Prva je bila Foucaultovo nihalo v Parizu, ki ga je v živo prvič videl l. 1952.
"Spominjam se, da me je nihalo fasciniralo. Vsakokrat ko sem si ga ogledal ali pa sem se o njem pogovarjal z znanstveniki. Druga močna podoba je zgodba o dečku na pokopališču, ki v rokah drži trobento. To se mi je resnično zgodilo leta 1945 ... Vprašanje je bilo le: kako naj povežem ta dva dogodka? Če mi toliko pomenita, potem med njima mora obstajati neka povezava. Začel sem iskati povezavo in začel pisati knjigo."
O skrivnostnem sporočilu Foucaultovega nihala je Eco po izidu izjavil:
"To knjigo sem zasnoval z namenom, da bi vznevoljil bralca. Vedel sem, da bo izzvala raznovrstne, nehomogene odzive, saj sem s to knjigo želel prikazati določena nasprotja."
V intervjuju za La Repubblica pa:
"To je zgodba o vseh kozmičnih zarotah, ki si jih resnično izmislijo ljudje. Zgodba o raku, ki napade duha. Aspekti trilerja, nelagodja in groze ter negotovosti so posledica te psihoze, s katero sumničavo interpretiramo naravo, družbo, svet, besedilo. Odgovor na skrivnost najdete na več kot 600 straneh knjige. Če bi bil moj odgovor krajši, bi napisal knjigo z 200 stranmi."
Značilnost Ecovih del so odprta besedila: enigmatična in kompleksna, ki se jih da interpretirati na različnih in več ravneh. Čeprav mu mnogi bralci in kritiki očitajo, da se 'težko bere', to zavrača:
"Ni res, da so moje knjige težko razumljive. Prav nasprotno, mislim, da stvari prav banaliziram. Zapišem nekaj težavnega, vendar dam bralcu ključ, s katerim lahko odklene skrivnosti."
Ecovi romani so utelešenje njegove strokovne definicije postmodernega romana, v katerem lahko uživajo vsi ljubitelji napetih zgodb, ki pa vendarle vsebujejo še druge, skrivne užitke za 'poznavalce' ...
Piše, ker rad pripoveduje zgodbe. Verjame, da je potreba po pripovedovanju zgodb tista osnovna človeška prvina, ki nas naredi človeške. Da imamo vsi ljudje to prirojeno potrebo po pripovedovanju, ki jo 'nasitimo' pri svojih otrocih. Ko so ga po Imenu rože vprašali, zakaj je napisal roman, je odgovoril:
"Ko sta bila otroka še majhna, sem jima pripovedoval zapletene zgodbice za lahko noč. Ko sta odrasla, nisem imel več nikogar, ki bi mu lahko pripovedoval zgodbe, zato sem napisal roman."
Viri: Time (O. Friedrich), Us News and World Report (E. E. Goode), Borders (J. Jernigan), The Hindu (M. Padmanabhan).
