Vaš odnos do duhovnih shodov, bratovščin … Vsak mora poiskati svojo pot.
Kateri mit bi napisali drugače? Nobenega, ker so vsi resnični.
Kaj vam gre najbolj na živce? Moja lastna lenoba.
Kaj vam pogreje dušo in srce? Bližina ljudi, ki jih ljubim in ki ljubijo mene.
Česa se bojite? Bojim se za tiste, ki so mi blizu, ker me njihove bolečine najbolj prizadenejo. Sicer pa razumem vse, kar se zgodi, kot neizogibno.
Česa si najbolj želite? Življenja brez slabe vesti.
Nagrade, priznanja
Za zbirko Anica
Moja najljubša slovenska knjiga po izboru mladih bralcev za leto 2003, 2004, 2005, 2006
Levstikova nagrada 2005
Priznanje IBBY,
nominacija za Andersenovo nagrado 2006
Nagrada večernica 1998
za mladinski roman
Lažniva Suzi (tudi moja najljubša knjiga leta 1999)
V svojem prvem romanu za odrasle Panika ste razkrinkali junakinjo, pravi »perpetuum mobile« iluzij o ljubezni, v svojem drugem romanu Peskovnik Boga Otroka pa ste se lotili novega kolektivizma, ki naj bi zrastel na sočutju in veri? Dolga je pot do človeka, kajne?
Pot do samega sebe je zagotovo daljša kot pot do drugega človeka. Traja vse življenje in je strašno naporna. Vsebuje neprestane analize lastnega mišljenja, čustvovanja, reakcij in odločitev. Težko garanje, ki pa, kadar nam uspe v tem procesu nekaj ozavesti-ti in celo udejanjiti, prinese odlične rezultate.
»Samo svet, kjer bodo za ljubezen ugodni pogoji, je treba ustvariti. Svet, kjer sta dva lahko eno. Svet, kjer bo jagnje počivalo v varnem objemu volka in nikomur ne bo prišlo na misel, da bi ga zaklal na žrtveniku. Svet čistih rek, v kate-rih bodo brezskrbno čofotali otroci in svet prostranih travnikov, kjer se na obzorju ne bodo prikazovali tovarniški dimniki.«
Bralcu (in istočasno tudi sebi) neusmiljeno trgate mreno z oči. Prav v tem intimnem in iskrenem pogovoru na štiri oči tičita izjemen uspeh in priljubljenost vaših knjig za otroke, najstnike in odrasle. Tako kot Vi podkurite lažem, »pocrkljate« s krepko primero iz lastnih (tudi zelo bolečih) zablod, ne zna nihče drug. Ali bi lahko rekli v šali, da ste tudi vi z vsakim romanom bolj neodvisni?
Bi rekla. Vedno pišem o stvareh, ki se me tičejo, s katerimi sem se ukvarjala v svoji glavi in v svojem srcu. Nikoli pa ne pišem o njih, kadar so v meni še preveč žive in mi še vedno vzbujajo negativna čustva, temveč šele tedaj, ko nastopi časovna distanca. To storim v izogib patosu in temu, da bi bila v svojem pisanju krivična ali celo maščevalna. Ja, in potem lahko zaprem tudi poglavje v svojem življenju, ali vsaj njegov del.
Mila Potrata je človek v stiski: ekstremna, sanjava, depresivna, panična. Kot zadnji poskus reševanja sebe si omisli reševanje sveta. Ali ni prav v tem vsa žalostna pomota? Skrajni poskus ohranjanja »status quo« in paradoksalnega občutka, da je nekaj več?
Prav ste uganili. Gre za oboje. Pogosto se v nezmožnosti reševanja sebe in svojih lastnih zagatnih situacij lotimo reševanja sveta. To nam daje občutek, da smo v redu. Težava je samo v tem, ker imamo potem občutek, da se samo razdajamo in da nam niso dovolj hvaležni in s tem utrjujemo svoj način delovanja kot žrtve. Globoko verjamem, da moramo najprej pomagati sebi, ker šele tedaj dobimo razumevanje in znanje in moč za pomoč drugim.
Pri duhovnih zadevah se zdi, da ste bolj pristaš načela: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal …?
Do duhovnih zadev sem skeptična, ker mislim, da se pri duhovnosti in religijah nasploh, preveč manipulira s človekovimi strahovi. Verjamem tudi v to, da se v življenju težko kaj spremeni, če človek samo ždi in nič ne ukrene ter žalobno sprašuje, kako to, da mu ne pomaga ne bog ne nihče drug. Verjamem tudi v to, da se vedno, kadar se pojavijo težave, pojavi tudi pomoč. Od kod pride, ne vem. Pogosto jo spregledamo. Ali nismo dovolj pozorni, včasih pa se tudi enostavno nočemo izvleči.
Čeprav se verjetno zgodi, da kdaj tudi vi radi čutite varnost »sredi črede«, kdaj drugič pa »imate probleme z vsem, kar je skupnega«?
Čredo, sredi katere se počutim varno, si skrbno izbiram. Probleme z vsem, kar je skupnega, imam pa večinoma.
»Tu in tam si je namreč priznala, da je prezir, ki ga čuti do parov, v resnici zavist. Zavidala jim je njihove varne male svetove, v katerih so čebljali in se kljunčkali kot drogirani vrabci.«
Kako si recimo vi najbolj grozno predstavljate duhovno enoumje? Kateri bi bili signalni znaki takšnega dogajanja (pa ne, da ste kaj takega že opazili!!!)?
Duhovno enoumje je nevarnost, ki realno obstaja. Vedno, kadar se človeštvo ali narod znajde v hudi krizi, nastopi čas za kakšno enoumje, ki ga popelje v katastrofo. V zgodovini se to pogosto dogaja. Tudi zdaj živimo v zelo kritičnem času, od ekonomskih, socialnih kriz do klimatskih sprememb, terorizma itn. Pritiski na modernega človeka so hudi, vedno več je depresivnih ljudi, negotovih in anksioznih. Manipulativna duhovna ideja o odrešitvi zna napraviti precej škode. Vendar če se en človek uči celo življenje, pa se ne nauči kaj dosti, koliko potem porabi človeštvo, da se kaj nauči iz lastnih napak.
Vi raje sami izpostavite vso svojo ropotarnico stisk, strahov in sramu in se tako vsaj malo zavarujete pred napadi. Zraven se seveda tako ponorčujete, da nam lijejo solze iz oči. Edinstveno dejanje na slovenski sceni, kar pa terja veliko poguma in glumaške žilice. Ščepec samoironije ne bi škodoval nikomur od nas. Kakšen nasvet, prosim, za lažji prvi korak?
Karkoli se nam zgodi, pa če je še tako težko, s tem ni konec sveta. Obstajal je pred tem in bo obstajal tudi po tem. Zato je treba ljubeče zaceliti rane in iti naprej. Vedno in vztrajno naprej, naravnost za samim seboj.
