Prestižni kresnikovi nagradi za roman Muriša je sledil izjemen uspeh romana Petelinji zajtrk, predloge za najbolj gledani slovenski film, razprodana je bila pesniška zbirka Ne bodi kot drugi, zdaj pa so tu magični Nedotakljivi!
Po njegovih romanih sta nastali še dve filmski uspešnici: Halgato po romanu Namesto koga roža cveti in znameniti Traktor, ljubezen in rock' n' rol po romanu Vankoštanc. Prejel je najvišje slovenske nagrade, med drugim l. 1995 Nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, l. 1997 kresnika za roman Namesto koga roža cveti, l. 2001 večernico za Mislice in l. 2007 spet kresnika.
SK: Prekmurska ravnica, Mura z mirno gladino in vrtinci v globini, živopisno kulturno in etnično okolje so ploden humus vašemu ustvarjanju. Kako od blizu ste spoznali “cigansko” dušo?
S to skupnostjo me povezujejo lepa mladost in nekatera sedanja prijateljstva. No, zmeraj bom se-veda ostal “gadja”. Tudi nočem biti kak aktivist, recimo, borec za njihove pravice, kot se to sicer lepo sliši. Moje življenje z njimi je v resnici veliko bolj pristno. Ko se enkrat res polno zaveš izvorne drugačnosti, jo začneš spoštovati, sprejmeš jih take, kot so, in si kaj vzameš tudi zase.
SK: Roman Nedotakljivi se namreč začne s “cigansko spovedjo” Lutvije, Belmolda Aus Shangkai. Svojo zgodbo šepeta ob živem ognju na uho belemu gospodu Feriju Lainščku s ciganskim imenom Čukara. Njemu zato, ker je edini gadja, ki pozna skrivnost. Katero skrivnost?
V romanu o tem med drugim piše: “Podarjeni so ti lahko samo ljudje, ki jo poznajo. In ti si podarjen njim, kakor je očesu podarjen vid, ušesu sluh, ali srcu ljubezen. Več si torej tedaj drugemu, kot si lahko sam sebi.” Gre za svojevrstno cigansko mistiko, za skrivnost, ki nam je ne more nihče razkriti, temveč se nam lahko pokaže edino sama.
SK: Žarišče romana je izvirni greh Romov, ki po legendi sega v rimski čas. Cigani, kot jih imenujete, so kovali žeblje za križanje Jezusa. A ker se je zelo mudilo, so četrti, nedokončani žebelj pustili kovačem. Od takrat jih tepe usoda - “bakst”. Kadar se jim prikaže žareči žebelj, bežijo in se selijo. Ali še živi ta legenda med Romi?
Gre za nomadsko in razseljeno ljudstvo, katerega identiteto bolj kot kar koli drugega vzdržuje ustno izročilo. Legendo, ki jo uporabim v tem romanu, sem zasledil med Cigani na južnem Balkanu. Pri nas je bolj znana v različici, da je Cigan ob križanju ukradel žebelj in so zato Kristusa križali le s tremi žeblji. V obeh primerih je težko razločiti, ali gre za zgodbe, s katerimi si skušajo sami razlagati svojo zgodovinsko usodo, ali pa jim te zgodbe polagajo v usta večinska ljudstva, s katerimi se zmeraj znova srečujejo. No, to zame v tem primeru v resnici ni bistveno, zato presojo mirno prepuščam strokovnjakom.
SK: Sledimo romski družini Mirga skozi štiri generacije vse od deda Jorga, imenovanega Vinetou, ker naj bi prišla njegova družina iz doline Apačev v Indiji. Fascinantno je, kako romantizirane predstave o sebi so ustvarjali ...
Cigani so resnični mojstri v mitologizaciji vsakdanjega življenja, pa tudi samega sebe in lastnih položajev. Njihove predstave in pričevanja ob povsem običajnih dogodkih in tudi povsem banalnih dejanjih so lahko včasih za nas res fascinantne. A tako je seveda tudi, ko se srečujemo z drugimi ljudstvi, ki še ohranjajo stik s prvotnostjo.
SK: Njihov nomadski duh je v tem romanu prikazan kot beg. Na tem mestu odprete vrata mitu kot brezčasni resnici oziroma opominu ob prestopu obstoječe, čeprav nevidne meje?
Samotarski pesnik z roba Goričke-ga Jože Livijen, pripadnik te skupnosti, je napisal pronicljivo pesniško zbirko “o begu in lovu”. Govori o njihovem begu, ki da je pravzaprav lov, in o lovu, ki da je pravzaprav beg. V ta paradoks sežem v romanu tudi sam, zanima me ta metafizična razsežnost njihovega potovanja.
SK: Čeprav je bila pot njihov dom, obožujejo kinč. Posebno mesto v njihovem svetu je zavzemal Tito, saj naj bi bilo v njem nekaj njihovega ...?
V tem je seveda že del razlage, zakaj so ga vzeli za svojega bolj, kot bi to morda pričakovali. Bil je navsezadnje prav tako mojster v mitologizaciji samega sebe. V ciganskem muzeju v Kamencih v Prekmurju ima posebno mesto. Tisti malo starejši radi povedo, da ima tudi v njihovem srcu še danes posebno mesto.
SK: Začetek zgodbe sovpada z obdobjem Jugoslavije, ljudske milice, partije in šverckomerca s Ponte Rossa. Lutvija postane ciganski kralj, njegov sin Dono hodi v gimnazijo. Potem pa se zalomi. Najbolj bridko strmoglavi prav Dono, ki ga zdrobi kruta resnica v nasprotju z vsem, kar so mu domači tvezili o “nedotakljivih”? In tu smo že blizu današnjemu času in “notranji razseljenosti”?
Literarni lik Dona, najmlajšega iz rodbine Mirga, sem povzel po resnični usodi že omenjenega Jožeta Livijena, ki mi je pri nastajanju romana s svojo izkušnjo tudi pomagal. Seveda prav z namenom, da bi uprizoril podobo “notranje razseljenosti”, s katero se srečujejo mlajše generacije, ali pač Cigani tu in zdaj. Vsekakor jim v večini pri- merov ni lahko, radi bi bili vključeni in radi bi obenem ostali to, kar so.
SK: “Zakaj smo bili le nekateri določeni za pokoro, drugi pa so svoje grehe odlagali?” sprašuje Dono na enem najbolj trpkih mest v romanu?
Roman seveda dopušča različne interpretacije. Zelo sem zadovoljen, da se o njem govori na različne načine in da praviloma vsak najde v njem tudi nekaj tistega, kar išče. No, sam ga imam predvsem za angažirano besedilo, ki tu pa tam namenoma izziva in kliče h komentarjem.
SK: Pred očetom in sinom se odpira težka pot. Latvija je odločen, da bo iztrgal sina iz krempljev usode? Ste med optimisti?
Resnični Dono danes ni več brezupni odvisnik, končuje t.i. metadonsko terapijo. Morda je tudi v tem kaka dodatna simbolika. No, bistveno sporočilo romana Nedotakljivi je verjetno v tem, da želi Lutvija sinu pomagati z vrnitvijo k naravi in prvotnemu življenju. Nisem namreč zagovornik asimilacije, temveč vključenosti.
SK: Nedotakljivi žarijo v magičnem jeziku, ki raste iz prekmurske zemlje, njenih nanosov, barv in melodij. Bi izgubili ta jezik, če bi se selili drugam?
Prepričan sem, da prav jezik najbolj bistveno določa posameznikovo identiteto in je tudi najbolj prevoden stik s kolektivnim nezavednim. Ko ga začneš enkrat izgubljati, si že tudi udeležen v nevarni igri s samim seboj, ki se ponavadi bolj slabo konča. No, ampak jezik ponavadi izgubiš po neumnosti, ne pa s tem, da se preseliš, zato se ne bojim.
