Rojena je bila v Montrealu, odraščala pa je v družini levičarskih aktivistov. Predavala je na London School of Economics, ima pa tudi častni doktorat iz civilnega prava King's College iz Nove Škotske. Zdaj piše kolumne za The Guardian in The Nation, ki jih berejo po vsem svetu. Leta 2007 je izšla knjiga Doktrina šoka, ki je še zdaj v središču pozornosti po vsem svetu.Trenutno je na večmesečni mednarodni turneji, njene kolumne pa lahko od januarja 2009 v Mladini berete tudi v slovenščini.
Doktrina šoka je v režiji Jonasa Caurona zaživela tudi v filmski obliki, ogled je možen na You Tubu. Domača stran Naomi Klein: www.naomiklein.org.
Leto dni po izidu knjige Doktrina šoka je njena avtorica Naomi Klein še vedno čakala na odzive. Takoj po izidu knjige se je odpravila na promocijsko turnejo, ki naj bi najprej trajala tri mesecese, a je bila avtorica še leto dni po izidu še vedno na poti. A to ni bila popolnoma običajna turneja. Kjerkoli se je ustavila (od Kanade do Bolivije) je poslušala zgodbe o tem, kako so doktrino šoka uporabljali prav za to, da so ljudem vsilili neželene korporativistične ukrepe.
Sodelovala je tudi pri razgovorih o tem, kako bi lahko trenutno krizo - naftno, prehrambeno, finančno, okoljsko - izkoristili in spremenili v priložnosti za progresivne spremembe.
»Bilo pa je tudi nekaj drugačnih odzivov. Doktrina šoka je neposreden napad na intelektualce in institucije, ki so širili korporacijske ideologije po vsem svetu. Ko sem pisala knjigo, sem pričakovala povračilne udarce. Vendar se osem mesecev ni zgodilo nič, s strani ideologov svobodnega trga je vela le strašljiva tišina. Res da se je pojavilo nekaj negativnih kritik v gospodarskem tisku, a Doktrine šoka washintonski možganski trusti niso omenili niti z besedico. Nobenega odziva s strani čikaškega oddelka za ekonomijo. Še revija The Economist, ki me je redno z veseljem napadala, ni knjige niti omenila. Ameriška televizijska producentka, ki mi je poskušala najti nasprotnika za besedni dvoboj v etru, mi je zaupala, da je še nikoli niso tako zavračali: »Zdi se, da mislijo, da boš izginila, če te bodo ignorirali.«
Nekaj mesecev kasneje se je usul plaz. Jonathan Chait in The Cato Institute so jo gladko obtožili fantaziranja, prikazovanja lažnih podatkov oz. nenavajanja virov. Avtorica jim je odgovorila v svojem Odgovoru na napad: »The Cato institute včasih prizna, da so v moji knjigi tudi dejstva, krivijo pa me neprikazovanja virov navajanih statistik. To je kar drzen napad na knjigo, ki vsebuje 74 strani opomb.«
»Kritiki so me obdolžili, da navedke izbiram selektivno, a s to čerjo se mora spopasti vsak avtor. Prav zato sva z Debro (raziskovalna pomočnica Debra Levy) na spletno stran knjige postavili tudi 'vire'. Na tej strani imajo bralci dostop do nekaj ducatov izvirnih poročil, pisem in študij, ki so del ključnega materiala, uporabljenega v moji knjigi. Če vas skrbi, da pretiravam glede Friedmanove podpore krutemu Pinochetovemu režimu, preberite Friedmanovo pismo Pinochetu. Če sumite, da uničevalnemu kapitalizmu pripisujem zarotništvo, ki je neobstoječe, si preberite zapise sestanka, ki se je dogajal na Heritage Location dva tedna po tem, ko so nasipi v New Orleansu popustili. Predlagali so 32 'rešitev za svobodni trg' za hurikan Katrino in višje cene goriva; večino teh se je domislila prav Busheva administracija.
Hipoteza o doktrini šoka ni porojena iz muhavosti, pač pa je plod 4-letnega raziskovalnega dela. Skupaj z Debro sva vse dokumente prestavili tudi na medmrežje, saj si želiva, da bi si jih ogledali učitelji in profesorji, študenti in bralci. Da bi se spustili onkraj splošno sprejete subjektivne verzije zgodovine (pa saj so vse zgodovine takšne!) in bi se približali izvoru. Vabiva vas, da raziščete te dokumente, nam pošljete tiste, ki jih še nisva vključili, in se odločite po svoji presoji ...«
Kapitalizem uničenja organizirani napadi na javno sfero takoj po katastrofalnih dogodkih, ki jih spremlja obravnavanje nesreče kot vznemirljive tržne priložnosti.
Čile, 11. september 1973
General Augusto Pinochet in njegovi pristaši dogodkov 11. septembra 1973 dosledno niso imenovali državni udar, ampak vojna. Santiago de Chile je bil vsekakor videti kot vojno območje: tanki so streljali, medtem ko so se valili po bulvarjih, vladne stavbe pa so iz zraka napadale bojna letala.
V naslednjih dnevih so aretirali okoli 13 500 civilistov, jih naložili na tovornjake in zaprli, kakor navaja poročilo CIE, s katerega je umaknjena oznaka zaupno.
Tiananmen, 4. junij 1989
Čudno naključje je, da je do pokola na Trgu nebeškega miru prišlo istega dne kakor do zgodovinske zmage Solidarnosti na volitvah - 4. junija 1989. To sta bila na neki način dva zelo različna primera doktrine šoka. Obe državi sta morali izkoristiti šok in strah in izpeljati preobrazbo svobodnega trga. Na Kitajskem, kjer je država brez rokavic uporabljala metode terorja, mučenja in pobijanja, je bil rezultat, gledano s tržne perspektive, brezpogojen uspeh. Na Poljskem, kjer so šok gospodarske krize in naglih sprememb obrzdali - in ni bilo odkritega nasilja - so učinki šoka ščasoma popustili, in rezultat je bil veliko manj jasen.
New York, 11. september 2001
V samo nekaj letih se je industrija domovinske varnosti, ki je pred 11. septembrom komajda obstajala, razmahnila do obsega, ki je bistveno večji kakor Hollywood ali glasbena industrija.
Neka študija iz leta 2006 je ugotovila: »Odkar se je začela vojna proti terorju, dobivajo izvršni direktorji 34 obrambnih pogodbenih izvajalcev povprečne plače, ki so dvakrat višje kakor zneski, ki so jih prejemali v štirih letih pred 11. septembrom.« Medtem ko so se njihovi prihodki med letoma 2001 in 2005 povečali za 108 odstotkov, so izvršni direktorji v drugih ameriških podjetjih v tem času dobili le povprečno 6-odstotno povečanje.
Šrilanka, 26. december 2004
Cunami je odnesel življenje 250 000 ljudi, 2 500 000 pa jih je ostalo brez strehe nad glavo.
V Kolombu sem govorila z generalnim direktorjem Šrilanškega turističnega odbora (Sri Lanka Tourist Board) Seenivasangom Kalaiselvamom, birokratom srednjih let z grdo navado, da je navajal primere z lestvic domačih multimilijonarjev. Vprašala sem ga, kaj se je zgodilo z ribiči v krajih, kakršen je Arugam Bay. Nagnil se je nazaj v svojem stolu iz ratana in razložil: »V preteklosti je bilo na obali veliko nele-galnih naselij /.../, ki niso bila zgrajena v skladu s turističnim načrtom. Pri cunamiju je dobra stvar, ki se je turizmu zgodila, da je naselja prizadel plimski val in hiš tam ni več. Če bi se ribiči vrnili in jih ponovno zgradili, je razložil, bomo spet prisiljeni porušiti /.../. Obala bo prazna.«
New Orleans, 29. avgust 2005
Častnik The New York Times je zapisal, da je New Orleans 'glavni nacionalni laboratorij za široko uporabo koncesijskih šol', medtem ko se je American Enterprise Institute, friedmanistični miselni trust, navduševal, da je »Katrina v enem dnevu dosegla to, /.../ česar šolska reforma v Louisiani ni mogla doseči v več letih«. Učitelji iz javnih šol, ki so medtem opazovali, kako so denar, namenjen za žrtve poplave, preusmerili v odpravo javnega sistema, ki ga je nadomestil zasebni, so Friedmanov načrt poimenovovali 'izobraževalno grabljenje ozemlja'.
