»Za prvi korak rehabilitacije sem izbrala umetniški projekt, ki naj bi mi pomagal obnoviti telesno vzdržljivost, ročne spretnosti in umske povezave. Odločila sem se ustvariti vitraž s podobo anatomsko oblikovanih možganov. Za prvo umetnino sem potrebovala celih osem mesecev.«
»Konec tistega dopoldneva je moja zavest prestopila drugačno obliko zavedanja, v kateri sem se stopila v eno z vesoljem. Od takrat naprej razumem, kako smo ljudje zmožni izkusiti mistična ali metafizična občutja – odvisno od naše antomije možganov.«
»Bila je prijazna in umirjena, pozdravila je navzoče v sobi, potem pa odgrnila rjuho in zlezla k meni v posteljo. Nemudoma me je objela in kar stopila sem se ob domačnosti njenega dotika. Nekako je razumela, da nisem več uspešna doktorica znanosti, temveč znova njen otrok. Ona seveda pravi, da bi tako naredila vsaka mati. A jaz nisem ravno prepričana o tem. Biti njen otrok je bil moj prvi in največji blagoslov. Da sem še drugič postala njen otrok, je bila moja največja sreča.«
SK: So človeški možgani prazni, ko se rodimo ali ko doživimo možgansko kap?
Dr. J. B. Taylor: Pravzaprav ne morem ničesar reči o tem, kakšni so bili moji možgani, ko sem se rodila, vem pa, da niso bili prazni, ko sem doživela kap. Celice, ki so preživele, delujejo še danes in obdelujejo informacije. Prenehale so delovati le tiste, ki so bile poškodovane ali pa so odmrle.
SK: Okrevanje po možganski kapi je naporno in dolgotrajno. Ali ste pred kapjo lahko počeli kaj, česar zdaj ne morete več?
Dr. J. B. Taylor: Ne, sem enako sposobna in delujem 100 odstotno – kot pred kapjo! Moram pa reči, da zdaj živim precej drugače! Imam čisto nov, drugačen občutek občudovanja in spoštovanja do časa, ki ga imam kot živo bitje v tej obliki – tako da ne tvegam več toliko, kot sem prej. Sem bolj pazljiva in odgovorna, do življenja se vedem bolj zaščitniško!
SK: Vaš opis enosti z vesoljem je čudovit, človek si kar zaželi, da bi to tudi sam doživel – le da ne na tak način kot vi! Se da vaša doživljanja in občutke posplošiti?
Dr. J. B. Taylor: Vsaka kap je različna, saj je to odvisno od tega, katera polovica možganov je prizadeta. Precej ljudi, ki so preživeli možgansko kap, je doživelo izkušnjo, ki je bila podobna moji. So pa tudi takšni, katerih izkušnje so bile popolnoma drugačne. Vse je odvisno od tega, katere celice so poškodovane in katere povezave prekinjene.
SK: Ali ljudje, ki po kapi ne okrevajo, ostanejo v tem blaženem stanju?
Dr. J. B. Taylor: Spet je vse odvisno od tega, katere celice so poškodovane. Če je prizadeta desna stran možganov, predvidevamo, da so občutja precej drugačna, kot so bila pri meni. Ti ljudje izgubijo svojo »veliko sliko« in se ujamejo v detajle. Jaz pa sem izgubila detajle in se ujela v »veliko sliko«.
SK: Vaše delo in življenje pred kapjo sta bila tesno povezana z znanostjo. Kot ste opisali v svoji knjigi, vas je življenje po kapi spremenilo, ponovno ste se rodili kot nova Jill! Iz zaprisežene znanstvenice ste se prelevili v gorečo vernico ...
Dr. J. B. Taylor: Nevroznanost podpira vse, v kar goreče verjamem. Verjamem v sposobnost možganov, da se pozdravijo ter ponovno vzpostavijo svoje delovanje in funkcije, ko se poruši naše čustveno ravnovesje, če si le vzamemo dovolj časa za spanje in mu kot protiutež postavimo primerno količino vadbe in rehabilitacije. Najnovejše raziskave nevroznanosti potrjujejo, da so možgani gibki, plastični in da so sposobni samoobnavljanja, da so tudi po kapi zmožni preusmerjanja in spreminjanja ter celo ustvarjanja novih povezav. To, da sem se lahko povezala s tisoči, ki so preživeli možgansko kap in katerih sposobnosti se izboljšujejo, je bila zame čudovita izkušnja.
SK: Vaša internetna stran je dokaz, da ste izjemno zaposlena ženska. Kako se zoperstavljate stresu? Je naporno vedno znova ponavljati isto predstavitev?
Dr. J. B. Taylor: Ne, v predavanjih uživam! Potovanja načrtujem premišljeno, tako da se izognem nepotrebnemu stresu, pri tem pa mi pomagajo odlični pomočniki. Na pot se odpravim vedno en dan prej – če se kar koli zgodi, mi ni treba skrbeti, da bo predstavitev odpovedana. Potujem tako, da vse odvečne stimulacije in hrup okolja »odrežem« z ušesnimi čepki! Vedno poskrbim za to, da dovolj spim, jem dobro in to stvari, ki so dobre zame! Vsak dan si vzamem čas za telovadbo oz. sprehod.
Nikoli se ne naveličam predavanja! Vsaka nova skupina je drugačna in svoje sporočilo prilagodim potrebam posamezne skupine. Zmorem zato, ker uživam v tem, kar delam! Ko to, kar počnem, ne bo več zabavno, bom prenehala in se začela ukvarjati s čim drugimn! A za zdaj, ko opazujem, kako se na obrazih poslušalcev porajajo spoznanja – zdaj je čudovito, saj se zavedam, da delam nekaj, kar je dobro za človeštvo!
