SK: »V hudem mrazu in temi je po ulici stopala uboga deklica. V starem predpasniku je nosila kupček vžigalic, en sveženjček pa je držala v roki.« Ob 120-letnici pravljičarjeve smrti ste objavili knjigo Naše deklice z vžigalicami z 12 slovenskimi zgodbami o nasilju nad ženskami in pozvali k zbiranju sredstev v pomoč žrtvam. Vaš klic je zelo odmeval …?
Andersenova Deklica z vžigalicami se mi je globoko vtisnila v spomin kot osemletnemu dekliču. Ko sem bila študentka, sem nekega dne v izložbi zagledala drobno knjižico z istim naslovom. Kupila sem si jo in kasneje tudi sama napisala Naše deklice z vžigalicami. Niti v sanjah si nisem predstavljala, kaj bodo prinesle. Natisnjene so bile v 5 000 izvodih, izšli so dva ponatisa in prevod v angleščino, pripravlja se prevod v hrvaščino in nemščino. Z njimi sem prepotovala Slovenijo, jih predstavljala ljudem v knjižnicah, kulturnih domovih, šolah, vrtcih in mnogi so spregovorili. Napisali so mi še mnogo hujše zgodbe, kot so moje v knjigi. Če bi sedaj pisala knjigo, bi bilo mnogo težje. Kaj vse skriva Slovenija in njeni ljudje! Vesela sem, da so se »odprli« in upam, da bo nekoč takih »deklic« manj.
SK: Tožilstvu ste se zapisali z dušo in srcem, tu ste že 32 let. Občudujemo vašo energijo, gorečnost in prizadevanje, da bi olajšali stisko ljudi. Se spomnite, kaj vas je usmerilo k temu?
Zdi se mi, da sem rojena za pomoč drugim. Da to delaš, moraš biti močan tudi sam. Poklic pravnice mi je prinesel veliko več, ne le delovno mesto tožilke, bila sem predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, ustanovila sem Beli obroč, sedaj sem njegova predsednica, združila sem Slovenke leta in nominiranke za Janino Slovenko, napisala šest knjig in kar je najpomembnejše, rada imam svojo družino.
SK: Vsako leto na tisoče ljudi neposredno ali posredno postane žrtev kaznivega dejanja. Že jutri se to lahko zgodi tudi nekomu, ki ga poznamo, ali nam je blizu?
Resnično nikoli ne vemo, kaj bo jutri, zato bodimo dobri, plemeniti, srčni in ljubeznivi že danes. So pa tudi drugačni ljudje, ki nas obkrožajo. A vse slabo se vrne, v to sem prepričana, in kdor drugemu jamo koplje, nekega dne tudi sam vanjo pade. Če bi se
tega držali, bi žrtev počasi zmanjkalo.
SK: Tudi od svoje najnovejše, šeste knjige Razmišljanja o življenju namenjate celoten honorar Belemu obroču Slovenije, Založba Mladinska knjiga pa namenja 1 evro za žrtve spolnih zlorab od vsakega prodanega izvoda. Komu boste pomagali z nabranimi sredstvi?
Moja sredstva so namenjena Belemu obroču Slovenije, vedno se pri knjigah odpovem honorarju za dobro delo in cilj, ki mu sledim. Tokrat se je izkazala tudi Založba Mladinska knjiga. Z denarjem že pomagamo dvema žrtvama hudega spolnega nasilja v družini. Obe sta stari 15 let, naši »deklici«, za katerima je težko življenje. Finančna pomoč je tako njima kot njunima družinama pokazala tudi sončno plat življenja. Denar ni vse, a če nimaš prav ničesar, je taka pomoč več kot dobrodošla.
SK: Vse vaše knjige imajo dobrodelno noto. Odkrivajo, kar je pogosto zakrito, ozaveščajo, zbirajo sredstva. Beli obroč Slovenije obkroža najbolj ranljive kot varen plašč pred vsakršno zlorabo. Vas žrtve pokličejo same? Ali zmorejo vedno prepoznati nasilje, se mu upreti?
Žrtve kličejo, pišejo, letno dobimo okoli 3 000 pisem in sporočil, sprejmemo več sto žrtev in jim pomagamo, razdelimo več 10 000 evrov finančne pomoči, ogromno žrtev potrebuje psihoterapijo in okoli mnogih smo že sklenili celovit »obroč« pomoči. Kličejo pa tudi drugi, ne le žrtve, celo ljudje, ki jih opazijo.
SK: Z Belim obročem obiskujete pomoči potrebne v zavodih in bolnišnicah. Prinašate jim računalnike, igrače, knjige, oblačila. V korist invalidnim osebam ste se zapeljali skozi Ljubljano na invalidskem vozičku, prodajali na stojnici. Koliko ljudem ste že pomagali?
Nisem seštevala ljudi, ki jim pomagamo, a zagotovo gredo številke preko 1 000. Nekaterim zgolj s pogovorom, drugim s konkretno pomočjo, ki jo rabijo. Denar dobivamo s prodajo knjig, z organizacijo dobrodelnih dogodkov, tu so donacije, majhen del pa predstavlja članarina. Vsakemu, ki nam je kdajkoli pomagal, bi rada rekla hvala. Preprosta in skromna beseda, a pomeni veliko.
SK: »Govorite! Povejte! Spregovorite!« S svojo izjemno energijo ste poskrbeli za to, da je marsikatero »skrito« nasilje postalo »vidno«. Vplivali ste na odnos javnosti do problema. Ste bili zaradi tega sami kdaj žrtev ustrahovanja?
K sreči še nisem bila žrtev ustrahovanja. Vsak mora vedeti, da svoje delo opravljam strogo profesionalno. Odločila sem se za pomoč šibkim in nemočnim, ranjenim, zlorabljenim, žrtvam nasilja vseh vrst. Zelo grdo bi bilo, če bi me kdo zaradi tega ustrahoval. Naj mi raje pomaga, saj nikoli ne ve, kdaj bo tudi on rabil pomoč.
SK: V več kot šestih letih delovanja ste prejeli nekaj tisoč pisem ljudi v stiski in vsem odgovorili, kot beremo v Razmišljanjih. Nam lahko zaupate kakšno zgodbo, ko se je iz stiske rodilo nekaj dobrega?
Mnogi najdejo rešitev, včasih je do nje daljša pot, a pride. Vesela sem zgodb s pozitivnim in srečnim koncem. Vsako leto dobim tudi več sto zahval. Ker so resnične in odkritosrčne, sem jih vesela. Še najbolj zahvale gospe, ki mi proti koncu vsakega leta sporoči, da sem ji pred mnogimi, mnogimi leti odprla novo zgodbo življenja. Spominja se težavnosti postopka, skozi katerega je šla, a ji ni žal. Seveda pa vse ni tako svetlo in rožnato. So tudi ljudje, ki ne verjamejo v dobro in mislijo slabo, so ljubosumni. Takim bi rada rekla: »Če ne moreš storiti ničesar dobrega, ne delaj vsaj slabega« Tudi to bo nekaj. Tu in tam prejmem kakšno pismo, ki me silno razžalosti. Iz njega veje teman duh, slabe misli, grde besede ... Ta bi delal in živel le zase, tako kot večina. A, spet posije sonce in nekdo napiše nekaj prisrčnega.
SK: Sodelujete tudi z drugimi humanitarnimi društvi in neprofitnimi organizacijami, vrstijo se častni nazivi in nominacije za zveneče naslove, s katerimi so se vam na svoj način zahvalili vsi Slovenci in Slovenke. Kakšen cilj vam je še ostal? Na kaj bi vi najbolj opozorili v času, ki obenem tudi čas velike družbene preizkušnje?
Vesela in ponosna sem prav na to, da mi do vsega tega ni pomagal prav nihče. Vse, kar sem naredila, dosegla, sem ustvarila izključno sama, s trdim delom, garanjem, odpovedovanjem. Nikoli mi ni bilo prav nič podarjenega.
