VEČNA RAST
Vse zna rasti, tudi jaz.
...
Kajti zvezde se znajo roditi iz meglic, cvetovi se znajo obarvati, list zna zapustiti vejo, čas zna teči in zemlja zna molče roditi zmeraj na novo. Tudi jaz znam živeti kot trava, preprosto in ljubeče.
...
Znam vzkliti brez muje,
znam preminiti brez solz. Tudi jaz.
SK: Kakšna bi bila vaša knjiga, če bi jo napisali pred 100 leti, kakšna pred 200 leti, ko je bilo življenje ženske (vsaj na zunaj!) precej drugačno od današnjega?
Nekatere sile v ženski (in moškem) ostajajo enake v svoji prvinski moči. Tisto, kar se spreminja, je naša sposobnost, da se jih zavedamo in da z njimi sodelujemo. Ženska pred stoletji ni mogla ozavestiti sile svojega notranjega življenja, svobode svoje intuicije, prodornosti svojega uma, ker se je doživljala skozi vcepljene predsodke, skozi naučeno nemoč. Predvsem pa jo je omejevala pripisana usoda lastnega telesa, ki je bilo izročeno trpljenju, izčrpavanju in nasilju. Ženska je otopela in izgubila dostop do virov svojih moči. Samo v občutenem telesu lahko poslušamo svoje svobodne vzgibe in danes je čas za to.
SK: Vsaka knjiga je nekomu namenjena. Kdo je bil v vaših misli, ko je nastajalo Sto obrazov notranje moči?
Na poti skozi zgodovino smo vsi, moški in ženske, v veliki meri izgubili rahločutnost in sposobnost, da ljubimo sebe, druge in življenje v vseh njegovih oblikah. Pogosto sploh ne prepoznavamo več svojega notranjega glasu, saj govori tiho in se dviga počasi, iz velike, neizčrpne globine. Želela sem si napisati delo, ki bi ljudem pomagalo poslušati ta glas in zajeti iz te moči.
Knjiga je zamišljena kot prijateljska in neobremenjujoča bližina, zato so besedila kratka, lahko jo odpremo kjerkoli in vedno na novo. Na nek način je podobna poteku našega življenja, ki je polno neštetih obratov, nepredvidenih zapletov, udarcev, pa tudi srečnih možnosti, nepričakovanih olajšav in osupljivih rešitev. Knjiga je potovanje skozi te skrivnosti. Pisala sem jo iz izkušnje, da lahko iz vsake stiske zgnetemo nekaj živo osrečujočega.
SK: Knjigi Globine, ki so nas rodile in Blagor ženskam slovita po pretanjenem literarnem pisanju, čeprav sta strokovni, psihološki knjigi. Sto obrazov notranje moči se bere kot pesem v prozi ...
Izobrazba se v dolgih letih študija spoji z našo osebnostjo, zato težko ločim svoje znanje od ustvarjalne govorice. Temeljito in vedno sveže strokovno znanje je sicer nujno potrebno, a je samo orodje. Treba je zastaviti veliko več kot svoj um. Veliko sem brala in študirala, a vse to mi samo na sebi ni moglo pomagati, ko sem se srečevala z najtežjimi življenjskimi trenutki.
Poznamo lahko na tisoče besed v mnogih jezikih, lahko smo živa enciklopedija, a vse to sijajno orodje samo ne sestavi nobenega odgovora, ki bi nam lahko pokazal izhod. Iz življenjskega zastoja in slepih ulic nas vodi nekaj skrivnostnejšega in veliko zahtevnejšega, kot je izobrazba.
SK: V poplavi popularne psihologije je težko ločiti zrnje od plevela: knjige z izreki modrecev, o samopomoči ... Zakaj jih potrebujemo, kaj iščemo v njih?
Morda smo prva generacija v slovenski zgodovini, ki ima možnost, da se sprašuje, kako se počuti in kako bi lahko bila srečnejša. Med prebijanjem skozi revščino, vojne in družbeno nasilje ni bilo veliko možnosti, da bi se človek spraševal, zakaj doživlja sebe mučno ali zakaj je tako nesrečen v odnosih, kako bi lahko živel z užitkom in polnostjo. Naše iskanje je površno tudi zato, ker še nimamo kulture odnosov in samovzgoje odraslih, zato težko ločujemo kakovostno govorico od cenene. Tudi odnosa do modrosti pravzaprav nimamo več, modrece so nadomestili učitelji uspešnosti …
Vzgoja bralca je dolgotrajen in zahteven družbeni projekt. A kdor se nauči segati po knjigah, prej ali slej naleti na kaj dragocenega. Zato se mi zdi, da je v tej poplavi več obetavnega kot zaskrbljujočega.
SK: »Mislim, torej sem«, ste prevedli v »čutim, da sem živa, torej sem«. Je to zadovoljstvo in smisel življenja v preprostem bivanju? Brez ‘višjih ciljev’ v življenju?
Nekateri še vedno verjamejo, da je mišljenje zahtevnejše opravilo kot čutenje. Prepričani so, da vsakdo lahko čuti, misliti pa si upajo in znajo le nekateri. S tem se ne strinjam. Zelo težko je čutiti zares in na živo, sprejemati razpon občutenja, ki nam ga nalaga življenje, ne da bi bežali in se sprenevedali.
Preprosto bivanje v pristnem občutenju še zdaleč ni preprosta zadeva.
Preprostost pomeni, da zmoremo stati v resnici pred seboj in drugim, v odnosu odprte navzočnosti. Čisto bivanje je dosežek, do katerega pridemo po dolgem osebnem prečiščevanju, po pogumnih dejanjih, s katerimi se ločimo od površnih ambicij in od oblastnih želja.
Ljudje, ki so predani najvišjim ciljem, zelo pogosto zanemarjajo kakovost svoje vsakdanjosti, najožjih odnosov in predvsem odnosa s seboj. Lažje se je gnati za samopreseganje – kot se pogledati v ogledalo. Za nami je kar nekaj stoletij vere v višje cilje. Do teh ciljev naj bi se dokopali z močjo svojega uma ter racionalno vodene volje. Ne zdi se mi, da bi bil ta trud do danes uspešen …
SK: Lin Jovtang v Pomembnosti življenja pravi: »Odkritje priljubljenega avtorja je po mojem mnenju eden najodločilnejših trenutkov v človekovem intelektualnem razvoju. Obstaja nekaj, čemur pravimo sorodnost duše ...« Kdo je najbližje vaši duši?
Spisek avtoric in avtorjev, ki so mi pomagali, je zelo dolg. A prvo mesto pripada Clarissi Pinkola Estes. Njena govorica je celostna, povezuje telo, um, dušo, osebno in rodovno zgodovino posameznika. Miselno je drzna in obenem rahločutna, neobvladljivo ustvarjalna in odprta v neznano. Nobena druga avtorica mi ni predala tako jasne slike o tem, kaj je moč ženskega duha. Predvsem pa me je kot izobraženka potrdila v občutku, da na svojo izobrazbo ni potrebno opozarjati.
