0
0,00
Vaša košarica je prazna
Hitro naročanje
E-naslov / članska št.:
Geslo:
 
KNJIGE  /  Književnost  /  Akcija žepnice / 

ČUSTVENA INTELIGENCA-ŽEPNICA

 
 
 
ČUSTVENA INTELIGENCA-ŽEPNICA
ČUSTVENA INTELIGENCA-ŽEPNICA
DANIEL GOLEMAN
Kataloška št.: 394254
Cena 15,99 EUR
Klubska cena: 12,75 EUR
Opis
Podrobnosti
Mnenja in ocene

Čemu služijo čustva


Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.
ANTOINE DE SAINT-EXUPERY, Mali princ


Razmišljam o zadnjih trenutkih Garyja in Mary Chauncey, o paru, ki sta bila predana svoji enajstletni hčerki Andrei. Andrea je bila na invalidskem vozičku zaradi možganske paralize. Družina Chauncey je bila med potniki na vlaku, ki je zgrmel v reko z mostu čez rečni rokav v Louisiani. Pred nesrečo se je v železniški most zaletela rečna barka in ga razmajala. Zakonca sta najprej pomislila na hčerko in storila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi jo rešila iz potapljajočega se vlaka, ki ga je zalivala voda. Uspelo jima je Andreo zriniti skozi okno proti reševalcem. Ko je vagon izginil pod vodo, sta potonila z njim.

Andreina zgodba in zgodba o junaškem dejanju njenih staršev, ki so rešili življenje svoji hčerki, predstavlja izjemen pogum, kakršnega poznamo iz mitov. Takšni primeri žrtvovanja staršev za svoje potomstvo so se v zgodovini človeštva in prazgodovini neštetokrat dogajali, in še večkrat v času razvoja človeške vrste. Po podatkih evolucijskih biologov je žrtvovanje staršev služilo edinole ohranjanju vrste in se je z geni prenašalo na naslednje generacije. S stališča staršev, ki se v kritičnem trenutku odločajo sebi v pogubo, pa takšnemu dejanju botruje le ljubezen.

Če se poglobimo v smisel in moč čustev, v tako izjemnem junaštvu prepoznamo pomen altruistične ljubezni – in vsakega drugega čustva, ki nas preveva v življenju. Torej so najgloblji občutki, strasti in hrepenenja naši zelo pomembni upravitelji, človeška vrsta pa za svoj obstoj veliko dolguje prav njihovi vplivni moči v človeških zadevah. Ta moč je izredna: ko je treba rešiti ljubljenega otroka, samo močna ljubezen lahko prisili starše, da premagajo nagon po svojem preživetju. Z razumskega vidika je njihovo žrtvovanje nesmiselno; z vidika srca pa je bilo to dejanje edina izbira.

Na premoč srčnosti nad razumom v odločilnih trenutkih opozarjajo sociobiologi, kadar ugibajo, zakaj je razvoj dodelil čustvom osrednje mesto v človeški duši. Po njihovem mnenju se prepustimo čustvom, kadar se znajdemo v zadregi ali pred preveč pomembnimi nalogami, da bi se prepustili samo razumu. Te okoliščine so nevarnost, boleča izguba, vztrajno stremljenje k cilju kljub frustracijam, navezanost na prijatelja, ustvarjanje družine. Vsako čustvo je vedno pripravljeno na ustrezno delovanje; vsako nas usmeri na pot, kjer smo se že prej uspešno zoperstavili ponavljajočim se življenjskim izzivom. Ker so se v zgodnjem razvoju okoliščine nenehno ponavljale, se je preživetvena vrednost našega čustvenega izbora potrdila in ohranila, tako da se je zapisala v živčni sistem kot prirojeno, samodejno nagnjenje človeškega srca.

Razmišljanje o človeški naravi, ki izključuje moč čustev, je močno kratkovidno. S stališča novejših znanstvenih spoznanj o pomenu čustev v našem življenju je izraz homo sapiens – razmišljajoči človek – zavajajoč. Iz lastnih izkušenj prav dobro vemo, da so občutki enako pomembni kot misel, pogosto celo bolj. Predaleč smo zapluli s pretiranim poudarjanjem izključno razumske plati življenja – ki je merljiva z IQ – kot edine smiselne vrednote. Ko čustva prevladajo, je inteligentnost brez vsake moči.


KO STRASTI PREPLAVIJO RAZUM

Tragedija pomot – tako bi lahko imenovali nesrečno naključje, ki je doletelo štirinajstletno Matildo Crabtree. Ko so se starši ob enih zjutraj vrnili z obiska pri prijateljih, si je privoščila preprosto šalo za očka: skočila je iz omare in se zadrla: "Buuu!"

Bobby Crabtree in njegova žena sta bila prepričana, da je tisto noč tudi Matilda pri svojih prijateljih. Ko je gospod Crabtree vstopil v hišo in zaslišal šum, je pograbil svojo pištolo in šel preverit, kaj se dogaja v Matildini sobi. Ko je hčerka planila iz omare, jo je oče ustrelil v vrat. Matilda je dvanajst ur kasneje umrla.

Ena od podedovanih čustvenih zapuščin je strah, ki nas žene, da zavarujemo družino pred nevarnostjo; prav ta je spodbudil Bobbyja Crabtreeja, da je segel po pištoli in se odpravil preiskat hišo, da bi odkril vsiljivca, ki naj bi se potikal po njej. Strah ga je pripravil k streljanju, preden je lahko sprevidel, kam strelja, preden je lahko prepoznal glas svoje hčerke. Takšni samodejni odzivi so se globoko zajedli v naš živčni sistem. Po mnenju evolucijskih biologov je človek v nekem zelo dolgem, a odločilnem obdobju v prazgodovini razlikoval le med preživetjem in smrtjo. Morda je še pomembnejše, da je skrbel tudi za tedaj najpomembnejšo nalogo, za razvoj: sposobnost, da poskrbi za potomstvo, ki bi preneslo naprej genetsko zapisana nagnjenja – žalostna ironija, če pomislimo na tragedijo v družini Crabtreejevih.

Čeprav so bila čustva v dolgotrajnem razvoju človeka naši modri upravljalci, se nova stvarnost sodobne civilizacije tako naglo širi, da je prepočasni razvojni tek ne dohaja več. Prve zakonike in etične prepovedi, kot so Hamurabijev zakonik, hebrejskih deset zapovedi, odredbe kralja Ašoke, danes razumemo kot poskuse zajezitve, podreditve in brzdanja čustvenega življenja. Freud v svoji knjigi Das Unbehogen in der Kultur (Nelagodje v kulturi) omenja, da je bila družba prisiljena prekršiti veljavne predpise, da je lahko obrzdala val čustvenih izgredov, ki so se preveč svobodno razraščali v njej.

Vsem tem omejitvam navkljub pa strasti znova in znova prevladajo nad razumom. Takšno nagnjenje nam je dano po človeški naravi in izhaja iz temeljnega duševnega ustroja. Na osnovi biološkega modela osnovnega živčnega mrežja za čustvo je ugotovljeno, da se rodimo z zasnovo, ki se je najbolj obnesla v zadnjih 50.000 generacijah, nikakor ne v zadnjih 500 generacijah – in sploh ne v zadnjih petih. Sile razvoja, ki so oblikovale naša čustva, delujejo počasi in preudarno že več kot milijon let; v zadnjih deset tisoč letih – kljub spremljanju naglega napredka civilizacije in eksplozivnemu porastu prebivalstva s pet milijonov na pet milijard – pa so pustile le malo zapisov na bioloških vzorcih, zadolženih za čustveno življenje.

Dobre ali slabe ocene srečanja z neko osebo in odziva nanj ne oblikuje le naša razumska presoja dogodka ali naše osebno doživljanje iz preteklosti, temveč tudi oddaljena preteklost naših prednikov. Zato včasih ostajamo sami s svojimi nagnjenji k tragičnemu, o čemer priča tudi žalostni dogodek v družini Crabtreejevih. Skratka, prepogosto se ob postmodernih dilemah soočamo s čustvenim izborom, ki je prilagojen za nujne primere iz pleistocena. To je trditev, v kateri je zajeto bistvo mojega razpravljanja.


Spodbude k dejavnosti

Nekoč sem se zgodaj spomladi peljal po cesti preko gorskega prelaza v Koloradu. Nenaden snežni metež mi je zastrl pogled naprej. Strmel sem predse, a nisem ničesar razločil; sneg se je vrtinčil v slepeči belini. Pritisnil sem na zavoro in začutil, kako me obhaja bojazen, ter zaslišal bitje svojega srca.

Bojazen je prerasla v popoln strah. Zapeljal sem na rob ceste in počakal, da se je metež pomiril. Pol ure kasneje je prenehalo snežiti in tudi vidljivost se je povrnila, zato sem nadaljeval vožnjo – vendar le za nekaj sto metrov, kjer sem se moral spet ustaviti. Možje iz reševalnega avtomobila so pomagali izstopiti potniku iz avta, ki je trčil v počasi vozeče vozilo pred seboj. Zaradi trka je bila cesta zaprta. Če bi bil nadaljeval vožnjo v slepečem metežu, bi verjetno trčil v obe vozili.

Previdni strah, ki me je obšel tistega dne, mi je morda rešil življenje. Kot zajec, ki otrpne od groze že ob najmanjšem znamenju, da se bliža lisjak, ali izumrli sesalci, ki so se skrivali pred roparskimi dinozavri, sem se prepustil notranjemu ukazu, naj ustavim, naj bom previden in se obvarujem pred bližajočo se nevarnostjo.

V bistvu so vsa čustva spodbude k dejavnosti, trenutni načrti za ravnanje v življenju, ki nam jih je vtisnil razvoj. Izraz emocija (čustvo) ima svoj koren v latinski besedi motere (gibati se); pred to besedo stoji predpona e-, ki vključuje pomen gibati se stran in tako napeljuje k pomenu, da je težnja k dejavnosti vsebovana v vsaki emociji. Čustva spodbujajo k dejanjem. To nagnjenje je najbolj opazno pri živalih in otrocih; le pri "civiliziranih" odraslih prepogosto naletimo na odklon od živalim naravnega čustva, od prvinskega vzgiba k dejanju, ki odstopa od najbolj pričakovanega odzivanja.

Vsako od osnovnih človekovih čustev je edinstveno po tem, kako se razkriva z razpoznavnim biološkim zapisom. (Podrobnosti o "osnovnih" čustvih si preberite v dodatku A.) Z novimi metodami, ki omogočajo vpogled v notranjost telesa in možganov, znanstveniki odkrivajo nove fiziološke podrobnosti o tem, kako vsako čustvo pripravi telo na povsem drugačen odziv.

  • Jeza požene kri v roke, da hitreje pograbijo orožje ali udarijo nasprotnika; srčni utrip naraste in naval hormonov, kot je adrenalin, izzove sunkovit skok energije, ki zadostuje za silovit napad.
     
  • Strah požene kri v večje skeletne mišice, na primer na nogah, da se hitreje poženejo v beg, medtem ko obraz pobledi, saj je kri odtekla drugam (ob tem je znan občutek, kot da nam je "kri zaledenela"). Hkrati se tudi telo ohladi, ta trenutek pa nam da čas za premislek, ali ne bi bilo bolje, da bi si poiskali skrivališče. Tokovi v možganskih centrih za čustva sprožijo plaz hormonov, ki spravijo telo v splošno pripravljenost, da je bolj razdraženo in razgreto za borbo. Pozornost je usmerjena na najbližjo grožnjo, zato je toliko bolj priporočljivo razmisliti, kako bi se bilo najbolje odzvati.
     
  • Med najpomembnejšimi biološkimi spremembami pri veselju je povečana dejavnost v možganskem centru, ki zavira negativna čustva, razvnema vso razpoložljivo energijo ter zatira tista čustva, iz katerih se porajajo skrb vzbujajoče misli. V fiziologiji pa ni nobene občutne spremembe, razen umirjenosti, zaradi katere si telo hitreje opomore od biološke razrvanosti, porojene iz razgretih čustev. Takšno stanje celemu telesu omogoča spokojnost, pripravljenost in zagnanost za katero koli delo ter spodbuja k zadovoljevanju več ciljev.
     
  • Ljubezen, nežno čustvo in spolno zadovoljstvo, vznemiri parasimpatično živčevje fiziološko nasprotje stanja "beg in boj", kakršno vzbudita strah in jeza. Parasimpatični vzorec, ali natančneje, "sproščeni odziv" je skupek vseh telesnih odzivov, ki porodi splošno umirjenost in zadovoljstvo in tako ugodneje vpliva na sodelovanje.
     
  • Privzdignjene obrvi zaradi presenečenja povečajo obseg vidnega polja in hkrati tudi vdor svetlobnega snopa v mrežnico. Tako je mogoče zbrati več podatkov o nepredvidenem dogodku, ga laže prepoznati in natančneje ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja, ter si izmisliti najboljši načrt za obrambo.
     
  • Gnus je povsod po svetu enak in ima enako sporočilo: odvratnost po okusu in vonju, tudi v prenesenem pomenu. Izraz na obrazu – zgornja ustnica se zvije vstran in nos se obenem zgrbanči – odraža po Darwinovem mnenju prvinsko željo, da bi se s stisnjenimi nosnicami zavarovali pred odurnim vonjem ali izpljunili ogaben grižljaj.
     
  • Med najpomembnejšimi nalogami žalosti je pomoč v težkih trenutkih, ko se je treba sprijazniti ali z izgubo, na primer s smrtjo najbližje osebe, ali z velikim razočaranjem. Zaradi žalosti splahnita moč in zagnanost za življenjske dejavnosti, še zlasti za radosti in razvedrila; čim bolj se poglablja in se približuje depresiji, tem bolj zavira presnovo v telesu. Beg v svojo notranjost je odlična priložnost za žalovanje zaradi izgube ali zatrtih upanj; v življenju vsakega od nas seveda pusti posledice, a ko se energija povrne, se prebudijo tudi načrti za naprej. Zaradi takšne izgube moči – in obenem večje ranljivosti v žalostnih trenutkih – so se tudi naši predniki raje zadrževali blizu doma, kjer so se počutili bolj varne.

Biološko nagnjenje k dejavnosti se je še naprej razvijalo pod vplivom izkušenj in navad družbene omike. Na splošno velja, da izguba ljubljene osebe poraja žalost in bolečino. Kako izražamo potrtost – ali takšna čustva razkrivamo ali jih zadržujemo zase – pa določajo merila kulturnega prostora, v katerem živimo. Ta merila določajo tudi, kateri ljudje sodijo v skupino "ljubljenih oseb", za katerimi navadno žalujemo.

V zgodnjih obdobjih, ko so bili čustveni odzivi ustaljeni, je bilo življenje krutejše, kot ga poznamo iz bolj razsvetljenega časa, ki je že zapisan v zgodovini. Takrat je le malo novorojenčkov dočakalo otroštvo in malo odraslih preživelo trideseto leto, saj so bili naravni plenilci nenehno na preži, obenem pa je muhasta narava – enkrat s sušo, drugič s poplavami – postavljala mejo med lakoto in preživetjem. Z uveljavljanjem poljedelstva in nastajanjem najbolj preprostih oblik človeških združenj so se možnosti za preživetje presenetljivo spremenile. V zadnjih deset tisoč letih so bili zaradi takšnih sprememb povsod po svetu počasi ukročeni divji udarci narave, zaradi katerih število prebivalstva ni moglo naraščati.

Prav zaradi teh krutih udarcev so čustveni odzivi postali odločilni v boju za preživetje; ko so usahnili, so se močno zmanjšali tudi čustveni izbruhi. V davni preteklosti je srdita jeza morda ohranila marsikatero življenje, danes pa avtomatsko orožje v rokah razjarjenega trinajstletnika izzove usodno reakcijo.

...

 

StraniStrani
472
 
VezavaVezava
Broširana
 
ŠirinaŠirina
125 mm
 
VišinaVišina
188 mm
 
DebelinaDebelina
30 mm
 
ZbirkaZbirka
ŽEPNICE
 
JezikJezik
slovenski
 
Stran v kataloguStran v katalogu
10
 
ISBN/EAN:
ISBN/EAN:
9788611174372
 
Kdor si je ogledal tale izdelek, si je ogledal tudi...