0
0,00
Vaša košarica je prazna
Hitro naročanje
E-naslov / članska št.:
Geslo:
 
KNJIGE  /  Književnost  /  Izbrani in moderni klasiki / 

NEVARNA RAZMERJA

 
 
 
NEVARNA RAZMERJA
NEVARNA RAZMERJA
CHODERLOS DE LACLOS
Kataloška št.: 390542
Cena 29,16 EUR
Klubska cena: 23,33 EUR
Opis
Podrobnosti
Mnenja in ocene

CECILIJA VOLANGES ZOFIJI CARNAY  PRI URŠULINKAH V...

 Pariz, 3. avgusta 17**.

 Vidiš, ljuba prijateljica, da držim besedo in da mi klobučki in pentlje še puste nekaj časa; zate mi ga bo vselej ostajalo. In vendar sem videla v enem samem dnevu več lišpa kot v vseh štirih letih, kar sva jih preživeli skupaj; prepričana sem, da bo prevzetna Tanvillova* užila ob mojem prvem obisku, ko jo bom dala seveda poklicati, več bridkosti, kot nam je je upala prizadejati, kadarkoli nas je prišla obiskat vsa in fiocchi. Mamica ni odločila ničesar, ne da bi vprašala za moje želje, in res skoraj nič več ne ravna z mano kot s penzionatko. Imam lastno spletično, imam spalnico in sobico, kjer sem sama svoj gospod, in pišem ti na srčkanem pisalniku, katerega ključ so mi izročili in kamor lahko zaklenem karkoli hočem. Mamica mi je rekla, da jo bom videla vsako jutro, ko bo vstala; ker bova zjutraj zmeraj sami, bo dovolj, če se počešem do kosila, in tedaj mi bo vselej povedala, kdaj in kje naj jo poiščem popoldne. Ves drugi čas mi je na voljo, zabavam se s harfo, risanjem in knjigami, čisto tako kot v samostanu. Le matere Perpetue ni, da bi me zmerjala, in ves ljubi dan lahko držim roke križem, če se mi hoče: ker pa ni moje ljube Zofije, da bi klepetali ali se smejali, si rajši najdem kakšen opravek. Zdaj še ni odbilo pet in z mamico se dobiva šele ob sedmih: torej časa dovolj, če bi ti le imela kaj povedati! A zaupali mi niso še ničesar; če ne bi bilo priprav, ki jih opažam, in množice deklet, ki prihajajo vse šivat samo zame, bi bila prepričana, da me še ne nameravajo omožiti in da se je naši dragi Jožefini** spet nekaj sanjalo. Ker pa mi je mamka tolikokrat rekla, da mora ostati dekle žlahtnega rodu vse do možitve v samostanu, bo imela Jožefina najbrže prav — čemu bi me sicer vzeli iz zavoda?

 *  Druga gojenka istega samostana, o kateri bo še beseda. 
** Samostanska vratarica.

Pred vrati se je pravkar ustavila kočija in mamica mi je poslala sporočilo, naj se oglasim takoj pri njej. Kaj če je tisti gospod? Nisem še opravljena, roka se mi trese in srce mi kar razbija. Vprašala sem hišno, ali ve, kdo je pri materi: No, gospod Ch***! mi je rekla in se zasmejala. Oh, to je najbrž on! Brž ko pridem nazaj, ti povem, kako je bilo. Zdaj veš vsaj njegovo ime. Ne smejo me čakati. Zbogom, takoj bom nazaj. O, kako se boš smejala ubogi Ceciliji! O, kako me je sram! Ampak tudi ti bi se zmotila, kot sem se jaz. Ko sem prišla k mamici, sem zagledala gospoda v črnem, ki je stal poleg nje. Pozdravila sem ga kar najlepše sem znala, potem pa sem obstala tam kot pribita. Lahko si misliš, kako sem ga gledala! Gospa, je rekel materi, medtem ko se mi je klanjal, gospodična je res očarljiva in vašo naklonjenost cenim zdaj še bolj kot poprej. Ob teh tako odkritih besedah me je kar spreletelo in noge so se mi zašibile; omahnila sem v naslanjač in obsedela v njem vsa rdeča in v zadregi. A komaj sem sedla, je tisti moški pokleknil predme. In tedaj je tvoja uboga Cecilija zgubila glavo; mamica je potem rekla, da sem bila čisto zmešana. Skočila sem pokonci in zavreščala ... veš, kot takrat, ko je tako grmelo. Mamica se je na glas zasmejala in mi rekla: »No, kaj pa vam je? Sedite vendar in dajte gospodu nogo.« Zakaj tisti gospod, ljuba moja, je bil — čevljar. Ne morem ti povedati, kako me je bilo sram; še sreča, da ni bilo zraven nikogar razen mamice. Zdi se mi, da si bom poiskala drugega čevljarja, ko bom omožena. Moja zgodba je torej precej drugačna od tiste, ki sem ti jo mislila povedati. No, zdaj torej veva toliko kot poprej! Zbogom. Ura bo kmalu šest in spletična me priganja, naj se oblečem. Zbogom, ljuba moja Zofija; še zmeraj te imam enako rada kot v samostanu. Ne vem, po kom bi ti poslala pismo: počakala bom torej, da se oglasi Jožefina.


2
MARKIZA DE MERTEUIL VIKONTU DE VALMONTU  NA GRADU ...
Pariz, 4. avgusta 17**.

Vrnite se, dragi vikont, vrnite se: kaj neki počnete, kaj sploh morete početi pri stari teti, katere dediči so že zdavnaj določeni? Odpeljite se še ta hip! Potrebujem vas. V glavo mi je šinila imenitna misel, katere izvedbo izvolim zaupati vam. Teh nekaj besed bi vam moralo zadoščati: in ker sem vas počastila s tem, da sem izbrala vas, se bi morali nemudoma potruditi k meni in na kolenih sprejeti moje ukaze: a odkar vam moja naklonjenost več ne rabi, jo zlorabljate! In zdaj, ko bi jaz lahko izbirala med večnim sovraštvom in pretirano prizanesljivostjo, imate še zmeraj srečo, da je naklonjenost močnejša. Izvolila vas bom torej poučiti o svojih načrtih, vi pa mi kot zvest vitez prisezite, da ne boste iskali nobene nove prigode, preden ne izpeljete té. Saj je vredna junaka: služili boste ljubezni in maščevanju. Razen tega bo to še eno hudičevstvo več, ki ga boste lahko popisali v svojih spominih: da, v svojih spominih, zakaj jaz hočem, da bodo nekoč natisnjeni, in se obvezujem, da jih bom napisala. A pustiva to in se vrniva k mojim nameram! Gospa de Volanges moži svojo hčer; to je še skrivnost, a meni jo je včeraj zaupala. In koga, menite, si je izbrala za zeta? Grofa de Gercourta. Če bi mi kdo dejal, da bom postala Gercourtova sestrična! Tako sem besna, da bi ... No, še zmeraj ne uganete? O, kakšen butec! Mar ste mu odpustili prigodo z intendantovo ženo? In mar res ne razumete, vi pošast, da mu imam jaz očitati še precej hujše stvari*? No, saj sem že spet mirna in ob upanju na maščevanje se mi v duši vedri. Gercourt je vas kot mene pač že stokrat dolgočasil z marnjami o pomenu, ki ga pripisuje izbiri soproge, in s svojim bedastim in domišljavim prepričanjem, da se bo izognil neizogibni usodi. Znani so vam njegovi smešni predsodki o prednostih samostanske vzgoje, znan pa vam je tudi najbolj smešni izmed njih: da so plavolaske veliko bolj sramežljive. Prav res, stavila bi, da kljub šestdesetim tisočem rente, ki jo ima mala Volangesova, ne bi nikoli privolil v to poroko, če bi bila rjavih las ali če je ne bi bili vzgojili v kloštru. No, dokaživa mu, da je pravi bedak: saj lepega dne prav gotovo bo, zavoljo tega me ne skrbi, a zabavno bi bilo, če bi bil bedak že od kraja. Kako bi se mu smejala naslednjega dne, ko bi poslušala njegovo bahanje! Zakaj bahal se bo prav gotovo; in če boste dekletce izšolali vi, morava imeti pač strašno smolo, če se Gercourtu, kot marsikomu drugemu, ne bo posmehoval ves Pariz. V ostalem pa junakinja tega novega romana zasluži, da se ji docela posvetite, saj je res čedna; komaj petnajst let ji je, pravi pravcati rožni popek; sicer vsa nerodna in tako preprosta, da ji zlepa ne srečate enake, a vam moškim je to celo všeč; razen tega ima nekam medleče oči, ki obetajo res marsikaj; prištejte še to, da vam jo priporočam jaz: ne preostane vam torej nič drugega, kot da se mi zahvalite in me ubogate. To pismo boste dobili jutri zjutraj. Zahtevam, da ste jutri ob sedmih zvečer pri meni. Do osmih ne bom sprejela nikogar drugega, niti vladajočega viteza ne: za tako važno zadevo nima dovolj soli v glavi. Vidite, da me ljubezen ni zaslepila. Ob osmih vam vrnem prostost, ob devetih pa se boste vrnili na večerjo z našo lepotico, zakaj mati in hči bosta večerjali pri meni. Zbogom, poldne je že mimo: še malo, pa se ne bom več z vami ukvarjala.

 * Za razumevanje tega odstavka je treba vedeti, da je grof de Gercourt zapustil markizo de Merteuil zavoljo predsednice de ..., ki mu je žrtvovala vikonta de Valmonta, in da sta se markiza in vikont prav takrat zbližala. Ker je to prav navadna zgodba, ki se je poleg tega primerila davno pred dogodki, o katerih je beseda v teh pismih, smo menili, da pisem, ki se nanašajo nanjo, ne kaže uvrščati v zbirko.

...

IlustratorIlustrator
ILUSTRATOR NI VPISAN
 
PrevajalecPrevajalec
VRANČIČ RADOJKA
 
StraniStrani
472
 
VezavaVezava
POLPLATNO
 
ŠirinaŠirina
155 mm
 
VišinaVišina
235 mm
 
DebelinaDebelina
37 mm
 
ZbirkaZbirka
VELIKI VEČNI ROMANI
 
ISBN/EAN:
ISBN/EAN:
9788611174907
 
Kdor si je ogledal tale izdelek, si je ogledal tudi...