Kaj je osrednja ideja Enajstih minut?
Živimo v svetu standardiziranega obnašanja, standardi-zirane lepote, kakovosti, inteli-gence, uspešnosti. Verjamemo, da obstaja standard za vse, in da smo varni, če se držimo tega standarda. Zato smo ustvarili 'standardizirano spolnost', ki pa je sestavljena iz samih laži: vaginalni orgazem, nadnaravna vi-rilnost, bolje se je pretvarjati, kot razočarati partnerja itn. Neposredna posledica tega je, da milijone nesrečnih ljudi na svetu živi z občutkom zafrustiranosti in krivde. Vse to odseva tudi v koreninah odklonskega spolnega obnašanja, na primer pedofilije, incesta in posilstva. Zakaj imamo takšen odnos do nečesa, kar je tako zelo pomembno?
Do katere mere je Marija v knjigi Marija iz resničnega življenja? Koliko sebe bo našla v zgodbi?
Marija je resnična oseba, je poročena in ima dva otroka. Vendar knjiga ni le njen življenjepis, saj sem v knjigi poskušal uporabiti tudi druge vzporedne elemente. Mislim, da zgodbo v knjigi v celoti lahko prepozna kot svojo, vendar ona ni bila nujno soočena z enakimi izzivi kot moja junakinja.
Je prebrala Enajst minut?
Oktobra 2002 je prebrala prvi osnutek. Zdelo se ji je, da je zgodba v knjigi zlitje zgodb različnih ljudi. Povedal sem ji, da je bil prav to moj namen. Vprašala me je, kdo je avtor dnevnika v knjigi, in dodala, da si želi, da bi ga napisala prav ona. Prosila pa me je, naj spremenim starost osrednjega moškega lika in jaz sem se strinjal - v resnici je starejši kot v knjigi.
Se je po srečanju s tujimi prostitutkami, ki delajo v Švici, prvotna zasnova romana kaj spremenila?
Zamisel o tem, da bi napisal kaj o spolnosti, sem imel v glavi že kar nekaj časa, vendar nisem našel pravega pristopa. Poleg tega je nastajanje vsake knjige zame pravi misterij: besedilo se udejani šele takrat, ko ga napišem v svoji podzavesti. Mogoče sem bil v svo-jih drugih poskusih, da pišem o tej temi, preveč odločen, da se ukvarjam le s posvečeno platjo spolnosti. Resničnost pa je seveda precej drugačna. S svojim opisom te 'dileme' sem zdaj zadovoljen.
Na stotine Brazilk deli Marijino zgodbo: dekle s podeželja se znajde v velikem mestu in kasneje na tujem, kjer dela kot prostitutka. Ali obstaja kakšna vzporednica med to žalostno potjo in romarskimi potmi?
Moja knjiga ni študija prostitucije. Poskušal sem se izogniti moraliziranju in obsojanju glavne junakinje za odločitve, ki jih sprejme. Kar me resnično zanima, so medčloveški odnosi v spolnosti. Moj namen, kot vedno, je bil ta, da bi iskrenost in neposrednost združil z močnimi občutji in vsebinsko globino.
Kakšen ključni pomen v knjigi pripisujete romarski poti Road to Santiago? Kako pomembno je dejstvo, da Marija sreča Ralfa prav na tej romarski poti, čeprav ona o njej ne ve ničesar!?
To je točka, ki roman 'povezuje ' z resničnostjo - Pot v Santiago v resnici vodi skozi Ženevo. Delno pa ima tudi simboličen pomen, saj se začneta zaradi ljubezni od tega trenutka naprej Marijina duša in telo ponovno združevati.
Mislite, da boste imeli zato, ker je osrednji lik romana prostitutka, težave v islamskih držav, kjer so vaše druge knjige doživele izjemen uspeh?
Ko pišem, o tem ne premišljujem. Vem le, da moram ostati zvest samemu sebi.
V posvetilu ste zapisali, da zaradi nekaterih knjig bralci sanjajo, spet druge pa jih soočajo z resničnostjo. Lahko to razumemo kot opozorilo?
Posvetilo ni opozorilo, je le deklaracija osebnih prepričanj. Govoriti moram o tem, kar me zanima, in ne o tem, kar bi želeli slišati drugi ljudje. Moji bralci so inteligentni. Če bi mislili, da se moje knjige ponavljajo, bi jih nehali brati. Samega sebe vedno znova presenetim s tem, kar napišem. To pa je po mojem mnenju tisto, kar knjigi vdihne življenje.
Ekskluzivne pravice za objavo intervjuja iz španskega El Munda (marec 2003) v Sloveniji ima Svet knjige. Prevod iz angleščine Suzana Jeklic.
25. julija 2002 je Paulo Coelho postal član prestižne Brazilske akademije družbenih ved. V noči, ki je sledila izvolitvi, je Coelho prejel več kot tri tisoč čestitk svojih bralce in bil v središču medijske pozornosti po vsej državi. Ko je stopil iz hiše, so mu ljudje ploskali. Čeprav ga občuduje več milijonov bralcev po vsem svetu, pa so njegovo delo s prezirom gledali nekateri literarni kritiki, zaradi česar je bil sprejem v Akademijo tako pomemben dogodek.
Ko je 28. oktobra sedel na svoje mesto v Akademiji, je v govoru citiral svojega predhodnika, ekonomista Roberta Camposa: "Silovitost puščice počasti tarčo", in dodal, "večkrat se v trenutkih, ko čutim, da me kritiki sodijo izjemno ostro, spomnim te misli. Pa tudi svojega sna, ki se mu nisem hotel nikdar odpovedati: da bi nekega dne postal član Brazilske akademije družbenih ved."
