Zračni vitez in legenda, strah in trepet zahodne fronte

Letalski as, ki so ga odlikovali tevtonski patriotizem, ponos, disciplina in pravi lovski nagon, je v neposrednih zračnih dvobojih sestrelil kar 80 zavezniških letal in se vpisal med legende prve svetovne vojne.

Prva svetovna vojna se je v kolektivni spomin človeštva vtisnila ne samo zaradi velikanskih človeških žrtev, ki jih je povzročila, temveč tudi zaradi tega, ker so se bitke med sovražnimi vojskami prvič v zgodovini prenesle tudi na nebo. To so omogočili hiter tehnološki razvoj bojnih letal in številni pogumni piloti, ki so v času, ko so na frontah že začeli uporabljati težke topove in vojne pline, še spominjali na stare, viteške čase, v katerih so si nasprotniki stali nasproti iz oči v oči in bíli častni boj. Med njimi je največjo slavo dosegel nemški vojaški pilot baron Manfred Albrecht von Richthofen, poznan kot Rdeči baron.

Njegovo življenjsko pot do usodnega 21. aprila 1918, ko je na svoji zadnji misiji nad Francijo – zaradi prav začetniške napake in le dan pred nastopom načrtovanega dopusta – izgubil življenje, nam v knjigi slikovito in hkrati z vojaško natančnostjo popiše prav tako legendarni ameriški vojni dopisnik Floyd Phillips Gibbons.

Tine Logar, urednik knjige

Kdo je bil Rdeči baron?
Skrivnosti, ki ovijajo barona Manfreda Albrechta von Richthofna še danes burijo domišljijo tako navadnih ljudi kot strokovnjakov. Drži, da je bil nemški plemič, častnik, vojaški pilot in »najbolj popularen« letalski as 1. svetovne vojne. Rodil se je 2. maja 1892 v današnjem Wrocławu, umrl pa 21. aprila 1918 v Franciji.

Rdeči baron je zaslovel,
ko je 23. novembra 1916 sestrelil angleškega asa Lanoeja Hawkerja, ki je bil njegova enajsta žrtev. Od 17. septembra 1916 pa do 20. aprila 1918 je sestrelil kar 80 sovražnikovih letal, mnogi so bili ubiti, nekateri tudi zajeti. A Rdeči baron je bil časten lovec; med svojimi je slovel po zagrizenosti, nepopustljivosti in neizmerni drznosti, sovražniki so mu šteli v čast njegovo viteško poštenost in pogum. Njegovi so ga ljubili, nasprotniki spoštovali, pogumni občudovali.

Tri dni po njegovi smrti
so v londonski reviji Aeriplane objavili: »Vsi letalci bodo veseli novice, da ne leti več, vendar pa ne bo nobenega med njimi, ki ne bi obžaloval smrti tako pogumnega plemiča.«
Blizu Amiensa so ga po smrti pokopali z vojaškimi častmi, sedem mesecev po koncu vojne so njegovo truplo prenesli domov s posebnim spoštovanjem. Umrl je 12 dni pred svojim 26. rojstnim dnem, Nemčija pa je bila poražena ...

Prelistajte knjigo