Josef Švorecky je z romanom Strahopetci, s prvencem, napisanim v letih 1948–1949, ob izidu leta 1958 vzbudil oster odpor kritike in navdušenje bralcev – zaradi elementov pogovornosti v jeziku in demistifikacije odporniškega gibanja. Roman je pomenil korenit prelom s tradicijo češkega romanopisja. V njem ne gre za objektiven prikaz zgodovinskih dogodkov, avtor je z ironično distanco zarisal atmosfero zadnjih osmih dni druge svetovne vojne v majhnem češkem mestecu (z njegovo zatohlo malomeščanskostjo vred) skozi perspektivo Dannyja Smiřickega (s številnimi avtobiografskimi potezami), bivšega gimnazijca na prisilnem delu v tovarni, ki v prostem času igra saksofon v džez bendu. Josef Švorecky je poleg Kundere in Hrabala eden iz trojice najbolj znanih, vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja. V slovenščini sicer že imamo štiri njegove prevode, še vedno pa ne Strahopetcev, pisateljevega prvenca, njegovega najboljšega dela, ki velja že za češko literarno klasiko.

Josef Škvorecky (Nahod, 1927 - Toronto, 2012) je bil češki pisatelj, ki ga je Milan Kundera označil za najpomembnejšo češko literarno figuro druge polovice 20. stoletja. Že v šestdesetih letih je sodil med najpriljubljenejše češke avtorje in postal celo eden od simbolov praške pomladi. Po vdoru sovjetske vojske leta 1968 je emigriral v Kanado in tam skupaj s svojo ženo ustanovil založbo Sixty-eight publishers. Pod njenim okriljem sta nadaljnjih triindvajset let izdajala tekste vseh najpomembnejših čeških pisateljev, ki so bili v domovini prepovedani. Škvorecky velja za pikrega, ironičnega in inteligentnega pisatelja z zelo zabavnim, ganljivim in izpiljenim slogom. Njegovi najpomembnejši romani so Strahopetci (1958), Oklepni bataljon (1972), Prima sezona (1975), detektivska trilogija s poročnikom Borovnico (1966-1980) in seveda njegovo največje delo, Inženir človeških duš (1977), za katero je nominiran za Nobelovo nagrado.