Prvoosebna pripoved petdesetletnika, ki neki dan izpluje v dvoje, vrne pa se načolnu sam. Preiskovalnemu sodniku v dolgih, razvalovanih stavkih razkriva »zgodbo o slepariji«, katere žrtev je bil, skupaj s še mnogimi prebivalci bretonskega Bresta, zgodbo o petnadstropnih stavbah, ki niso nikoli zrasle, in »kopališkem centru«, od katerega so ostali le načrti, potem ko je visok davek na prostodušnost plačal tudi sam. In sicer prav temu nepremičninskemu podjetniku, vizionarju z globokim žepom, ki se ni vrnil z njim s skupnega ribolova. Kaj bo porekel sodnik; nesreča, umor, opustitev pomoči?

Sedmi roman Tanguyja Viela iz leta 2017 je bridko, s črnim humorjem pa tudi visoko poetičnostjo presijano delo, ki je v Franciji s preizpraševanjem razlike med pravom in pravim doživelo zelo dober sprejem.

Tanguy Viel (1973, Brest) je pri pariški založbi Les Éditions de Minuit izdal vrsto romanov in zanje dobil več nagrad, za 353. člen kazenskega zakonika nagrado grand prix RTL-Lire. Pariz-Brest (2009) je izšel tudi v slovenščini.

***

Mediji o knjigi:

»Literarna kriminalka!« - Bukla

»Pred bralca med drugim postavlja vprašanje, kdaj je mogoče storilcu nasilnega kaznivega dejanja kazen omiliti na podlagi okoliščin, zaradi katerega ga je storil.« - STA

»Kratek roman na stotih straneh, ki ima v sebi nekaj sledi Camusovega Tujca - kraj Bogu za hrbtom, umor, ki se zgodi, kot da bi padel z neba, storilec, vdan v usodo -, seže prek samega sebe. Bralec spontano pomisli na vse primere »investicijskih nategov«, o katerih so leta poročali mediji, niso pa pritegnili pisatelja, ki bi jih pretvoril v literaturo. Ne fikcija, ne prigode, ne brskanje po jazu, ampak trda realnost kot sižé romanopisja.« - Bernard Nežmah, Mladina

»Klasična zgodba o tem , kaj je prav in kaj narobe, o dobrem in zlem. Hkrati pa premišljujemo o svojem odnosu do bogastva – kaj nam pomeni , kdaj vemo, da smo bogati, koliko premoženja nam je dovolj?« - www.airbeletrina.si

»Glavni junak namreč v retrospektivnem opisu svojega kriminalnega početja ne prepričuje z ubornimi izgovori niti z abstraktnimi filozofskimi koncepti. Njegova moč se kaže v prostodušnosti, katere polnopomenske metafore se dvigajo iz morske gladine, iz okoliške narave, ki jo edino pozna. Pa z dolgimi podredji, polnimi slikovitih asociacij, ki (se) z ritmom in zamolki živega človeškega govora - čestitke prevajalcu! - nikoli ne utrudijo.« - Maja Šučur, Dnevnik