NIKOGARŠNJI SIN

Subtilna in iskrena pripoved človeka, ki si je v jeseni življenja marsikaj odpustil, hkrati pa si z dvomi in neizprosnimi očitki težil dušo. S predgovorom Adrijana Pahorja. – Dokumentarne črno-bele fotografije.

O avtorju

Cristina Battocletti je italijanska pisateljica, novinarka in urednica. Biografija Nikogaršnji sin je njen prvenec. Napisala ga je skupaj z Borisom Pahorjem, najpomembnejšim slovenskim zamejskim pisateljem.

Biografija izjemnega človeka

Biografija pisatelja Borisa Pahorja (1913–2022), neumornega in trdoživega pričevalca najhujših zločinov človeštva 20. stoletja, bralca poznavalsko in srčno umešča v svet literature, zlasti pa v čas in prostor. Avtor je v sodelovanje z italijansko novinarko privolil, ker jo je »hotel naučiti, kakšno je bilo življenje Slovencev«. A ob tem gre tudi za subtilno in iskreno pripoved človeka, ki si je v jeseni življenja marsikaj odpustil, obenem pa si z dvomi in neizprosnimi očitki težil dušo. Ob koncu knjige avtorica v dodatku pisatelja predstavi italijanski publiki in zapiše osebna doživetja ob srečanju z njim. Knjigi je dodan predgovor Adrijana Pahorja.

Zgodba, ki jo je napisalo kruto življenje

To so spomini »hrošča«: tako je fašistična Italija četrt stoletja odkrito definirala tržaške Slovence, »nikogaršnje otroke«. So spomini dečka, oropanega kulture. Zapornika, ki se bori za preživetje. Strogega in intenzivnega moža in očeta. Svobodnega človeka. Od zelo revnega otroštva, zaznamovanega z diskriminacijo, do odpora, od vojne v Libiji do deportacije v koncentracijska taborišča; potem vrnitev v življenje in odkritje ljubezni, politične zavezanosti, literarnih strasti: Boris Pahor skupaj s Cristino Battocletti brez pomislekov zapiše proračun življenja, preživetega ob prestopanju fizičnih in duhovnih meja, in nam poda zelo človeški avtoportret.

Lekcija za nove generacije

Medtem ko okoli njega dvajseto stoletje dramatično premešča življenja ljudi ob naši vzhodni meji, Pahor brani zgodbe pozabljenih in se s svojimi deli in v prvi osebi do konca bori, da bi mladi našli tisti »barvni svet«, ki so mu ga ukradli. Absolutna zgodba našega časa je lekcija o pogumu in spominu. "Prvič, ko sem se zavedel, da sem svoboden, je bilo v Lillu. Bil je 1. maj 1945 in pešačil sem po cestah francoskega mesteca, zaslepljen in iz sebe zaradi živih barv hiš in trgovin. Moral sem vrniti globoko v svoj spomin, da sem spet našel podobo svo­jega obstoja pred lagerjem. Iz Bergen-Belsna sem zbežal takoj po 15. aprilu 1945, dnevu zavezniške osvoboditve."