KONFUCIJ, MENCIJ, NAUK O SREDINI

Konfucij (551-479 pr. n. št.) velja za utemeljitelja konfucijanske 'šole modrosti' na Kitajskem. Poskušal je reševati ogrožene ideale starih modrih vladarjev, osrednja tema njegove filozofije pa sta nravnost (ren) in obredje, ki sodi k njej (li). Nravnost je postavil visoko med življenjska načela. Ko so ga učenci vprašali, kaj nravnost je, je odgovoril preprosto in učinkovito: "Ljubezen do ljudi."
Učenje brez razmišljanja je prazno. Razmišljanje brez učenja je nevarno.

 

Konfucijanski kanon Štirih knjig predstavlja temelj kitajske kulture, miselnosti, zgodovine in izobraževalnega sistema skozi stoletja. Konfucijanstvo je danes preraslo v fenomen: to je religija, ki ni religija, moralni kodeks in eksistencialna naravnanost za stotine milijonov ljudi ter izhodišče politične usmerjenosti za nekatere dežele Vzhodne Azije. Konfucij sam menda ni ničesar zapisal, je pa zato njegov učenec Mencij (ki se je rodil 100 let po Konfucijevi smrti) mojstrov nauk obogatil tako, da je ohranil njegov dinamični potencial. Ta se je prerodil v neokonfucijanstvo, ki še danes kaže pot ljudem, ki iščejo svoj prostor na svetu in v življenju. Prevod in spremna beseda Maja Milčinski.