0
0,00
Vaša košarica je prazna
Hitro naročanje
E-naslov / članska št.:
Geslo:
 
KNJIGE  /  Književnost  /  Žepnice / 

POT-ŽEPNICA

 
 
 
POT-ŽEPNICA
POT-ŽEPNICA
ZAPLOTNIK NEJC
Kataloška št.: 394023
Cena 12,99 EUR
Klubska cena: 10,35 EUR
Opis
Podrobnosti
Mnenja in ocene

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. To so legendarne besede Nejca Zaplotnika, ki se je leta 1979 skupaj z Andrejem Štremfljem kot prvi Slovenec povzpel na Mount Everest. 

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti.
Iz spremne besede Vikija Grošlja

Odlomek iz knjige

Samo za pse in alpiniste

Kombi požira dolge kilometre prerije od San Francisca proti Sierri. Zavijemo v gozd, v dolino reke Merced. Iz nizkih oblakov na drobno dežuje. Nenadoma se dolina odpre, Borut ustavi, poskačemo iz škatle in vrže nas na riti. Tik nad nami, skoraj naravnost s ceste, se vse do neba pne en sam mogočen granitni zid. Vrh izginja nekje v sivih cunjah in solzavo vreme dela južna steno El Capitana tako grozljivo, da smo čisto zahojeni. Edina Janez Gradišar sploh ne zleze iz avta, pravi, da je steno videl tisočkrat na slikah, da jo bo splezal in konec, sedaj pa je utrujen in ga sploh ni strah in si ne želi gledati. V resnici pa je verjetno tako posran, da si sploh ven ne upa.

Gradišar smo klicali Janeza, ko sta bila še dva in je bil Janez Lončar že tako ali tako Šoder in je potem Janez ostal le še Dovžan in smo vedno vedeli, koga imamo v paci, in je bilo vedno vse v redu, sicer bi nastala huda zmeda s samimi Janezi, saj smo bili samo trije normalni poleg: Miha Smolej, Dušan Srečnik - Zobač in še čudno, za Američane neizgovorljivo ime Nejc. Gradišarja se je pozneje na Kangbačenu prijelo sila zveneče ime: Čirčang. Beseda izvira iz rojstnega kraja slavnega Gradišarja – Čirče pri Kranju – in iz še bolj slavnega čanga – razvpite nepalske pijače. Ime se ga je prijelo predvsem zaradi silne, neustavljive ljubezni do čanga.

Nastanek njegovega imena me vedno spominja na smer JLA v Šitah. Pri vojakih sem bral strašno hvalnico v Naši obrambi, da sta Boro in Mitja17 pred odhodom v vojsko od silnega navdušenja splezala novo težko smer in ji dala ime JLA. V resnici pa smer nima nobene zveze z uniformo, ampak pomeni čisto vulgarno, na Kranjskem tolikokrat opevano kratico: Jaz Ljubim Alkohol.

Tako! Da bo vse že takoj na začetku jasno in lepo razloženo. Tudi tukaj, v prelepi dolini Yosemite, se je gorenjska ljubezen do kapljice temeljito izkazala in ameriški plezalci niso občudovali le našega plezanja, temveč hočeš nočeš tudi našo vzdržljivost za lesenimi mizami kampa IV, kjer ob vhodu visi velika tabla:
ONLY FOR DOGS AND ALPINISTS!!!

No, prišli smo v Ameriko, da bi splezali eno najtežjih skalnih sten na svetu, in moramo jo splezati. Strah me je dni, ki bodo prišli, še bolj pa bi me bilo strah, če teh dni ne bi znal, mogel ali upal dočakati, doživeti in preživeti. Strah me je vsakdanjega življenja, ki je tako bedasto nesmiselno, da je alpinizem čisto droben, majhen nesmiselček v primerjavi s ponorelim kolesjem, ki nas vse bolj vrti, drobi in melje.

Vso noč sva z Gradišarjem prečepela na polički, noge so bingljale v praznino, zadnjica pa se je presedala in iskala udobja med trdimi robovi. Hrane ni več, zato se ne zamujava z zajtrkom. Ko sva se prvič odpravila v steno, naju je nekaj raztežajev nad tlemi pošteno napralo, zato sva se vrnila. Dva dni je lilo, sušila sva cunje ob ognju in ko sva se drugič pripravila, sva polovico hrane pozabila v taboru: za medvede, ki se zvedavo sprehajajo med šotori in se jih Šoder boji na vso moč, čeprav so sila prijazni in neškodljivi, če odštejemo raztrgano adidasko, ki mi jo je mrcina zamenjala s čikgumijem. Čudno, da ni crknila!

Najprej se moram spustiti po vrvi navzdol, da izbijem kline, ki jih včeraj v trdi temi nisem več videl. Tako sva že visoko, da letala, ki prevažajo turiste, letajo daleč pod nama. Izbijanje klinov je neprijetno opravilo, saj si pri tem do kosti obtolčeš roke na ostrem brusilnem kamnu trdega granita. Tu velja pravilo, da mora vsaka naveza pustiti steno takšno, kakršno so našli prvi plezalci: Royal Robins – mojster tehničnega plezanja, Tom Frost in Chack Pratt – specialist za gvozdne poči. In ena taka čudna, previsna in gladka reč me čaka prav sedaj, namesto zajtrka. Ravno toliko je široka, da klinov ne moreš več zabijati, in ravno toliko ozka, da se ne moreš strpati vanjo. Noge zbašem v poč do kolen, roke do ramen, se napenjam in skušam biti zdaj čim bolj majhen in droban, zdaj čim debelejši, da bi se kar začepil in vsaj padel ne bi, če že ne bi mogel več napredovati. Po nekaj metrih me prevzame tisti zoprni občutek, da ne morem več, da bom padel, da kljub strahotnim naporom lezem ven, v zrak, ki mi kljub temu, da po njem letajo letala, noče dati nobene opore. Tam, kjer se pač trebušasto napihne v praznino, mi zmanjka vsega. Moja umetnost je pri kraju. Tvegam vse, že vnaprej vem, da bom verjetno padel, a mogoče mi bo le uspelo z nekaj hitrimi preprijemi. Zdi se mi, da bitka za ravnotežje traja celo večnost, a še preden bi rekel keks, visim na vrvi, nekaj deset metrov niže niham sem in tja in ližem odrgnine. Še enkrat poskusim, toda le nekaj metrov više me zopet vrže na hrbet in niham še nekaj metrov niže kakor prvič. Vmes, sredi poleta, ki je čudovito dolg, začutim sunek in mehak, puhast zvok, ko telo trešči na polico, kjer Gradišar mirno igra jojo, z menoj na vrvici. Nihanje se umiri, in ko se hočem premakniti, me v medenici ostro zapeče. Hlače na riti in kolenih so raztrgane, upam, da so kosti ostale cele. Premagam bolečino in splezam nazaj na poličko. Janezu predlagam, da bi poskusil še on, pa se le smehlja in potem se še jaz smehljam in vroče me peče nekje pod ledvicami, da moram stisniti zobe, in ko se zberem, prisopiham čez breji trebuh in s poslednjimi močmi zabijem klin na stojišču. Zopet sva za skrajno težavno mesto bliže vrhu.

Take in podobne stvari so se dogajale v smeri Salathé v južni steni El Capa. Nevarno, težko plezanje, večkrat na meji padca, včasih celo onkraj nje, zabijanje klinov, čudovito prosto plezanje, ki je včasih od naju terjalo celo več, kakor sva mislila, da sva pripravljena dati. Vso zimo in vso pomlad sem dan za dnem, v vsakem vremenu, jezdil kolo pod Šmarno goro in se v Turncu mojstril v prostem plezanju. Tisto, za kar smo prej potrebovali kline in lestvice, sem skušal preplezati v copatah, ne da bi se dotaknil česa drugega kakor naravnih razčlemb, učil sem se premagovati občutek, da bom padel, spoznati mejo svojih zmogljivosti, jo pomakniti čim više in se tik pred padcem umakniti po poti, po kateri sem prišel, se odpočiti in poskusiti znova. Obrestovalo se je in lepo nama je bilo sredi granitnih plošč in previsov, ker sva prvi trenutek čutila, da sva steni dorasla, da ji bova kos, pa če bo še tako težko.

Ime nosi po Johnu Salathéju, možakarju, ki se je že prek štirideset let star in neozdravljivo bolan na želodcu začel ukvarjati s planinstvom in pozneje z alpinizmom. Postal je vegetarijanec in splezal nekaj najtežjih novih smeri v Dolini med obema vojnama. Ko je sedemdesetleten starec z dolgo belo brado in še daljšimi lasmi nabiral zelišča po travnikih in si iz njih cmaril kosilo, mu je dejal Al Steck, soplezalec iz Sentinell Rocka:

 »Slišiš, najino smer v Sentinell so danes splezali v dveh urah!«
»Že mogoče, a ne isto!« in njegove živahne oči so se nekoliko zamislile: »Sicer pa, če se ti v steni ne bi obremenjeval z mesom, bi jo midva tudi!«

Vedno sem imel rad zgodbe o starih plezalcih, ki niso bili le plezalci, ampak čudovite in zanimive osebnosti in so si s samosvojo potjo skozi življenje ustvarili legende. Rad sem listal po starih zapiskih ljudi, ki so si desetletja, celo stoletja pred menoj, utirali poti v 'nekoristni svet'. V njih sem odkrival skrite človeške poteze pionirjev. Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost. Uspeh v življenju je brez pomena, ker ti ambicioznost zapre pot do človeka, uspeh sam pa te osami in ti odtuji prijatelja. Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibak in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil. Še huje pa je takrat, ko vidiš, da te ljudje občudujejo zato, ker si dosegel to in ono, ne skušajo pa se toliko potruditi, da bi te spoznali in sprejeli medse, ker se te bojijo in so ljubosumni.

Miha in Janez sta splezala Tripple Direct v El Capu. Sredi stene jima je oster granit raztrgal transportno vrečo in iztekla je vsa voda. To je sredi take stene kakor sredi Sahare, nazaj ne moreš, do vrha je še več dni. Z Gradišarjem poprosiva ameriške plezalce za vrvi, nabaševa v nahrbtnika plastične steklenice z vodo, konzerve kokakole in piva in se odpraviva kar na divje, skozi grmovje in balvane20 brez poti na vrh. Zvečer kolovrativa po robu stene, skušava dobiti zvezo z žejnima, a brez odgovora. Na srečo prav tedaj izplezata Chuck Pratt in soplezalec in nama pokažeta, kje morava spustiti vodo, da jo bosta Janez in Miha dobila v naročje. Zveževa pet petdesetmetrskih vrvi in jih spustiva v prepad. Ravno pripravljala sta se na bivak, ko pride iz neba nahrbtnik, poln pijače:

»Marija se nama je prikazala,« pravi Miha.
Z Gradišarjem sva potem sestopala skozi gozdove borovcev, skozi močvirje, poslušala regljanje žab, zgrešila pot in prespala med balvani.
Sedaj sta Miha in Janez zopet tu, na varnih tleh, v senci borovcev kampa IV. Shujšana, z do kosti oglodanimi rokami, ožgana od sonca in iskrečih oči pripovedujeta, kako bogat teden je za njima. Lesena miza se napolni s konzervami piva, ameriški prijatelji hodijo čestitat, zvečer zakurimo ogenj, poslušamo brenkanje kitare, vlečemo travo in delamo načrte. Najprej bosta odšla v El Cap Šoder in Zobač, nato pa še midva.

Večere, kadar nismo v stenah, preživima v Lodgeu. Tu se zbira vsa plezalska druščina iz kampa IV, tu se govori o plezanju, pije pivo, posluša country in seznanja z dekleti. Teh se tare okrog plezalcev toliko, da smo v začetku kar nekam zbegani, ker smo vajeni samotnih sten Julijcev, ko pa se vživimo, dostojno in častno zastopamo domovino tudi na tem področju. Zvonki, konjski smeh mlade natakarice, slike s plezalskimi detajli, ki visijo po stenah, bradati in zanemarjeni plezalci, oblaki dima in velikanske količine točenega piva.

Zobaču rangerji, ki urejajo in varujejo park, posebej dovolijo jodlanje v poznih večernih in zgodnjih jutranjih urah, čeprav mora sicer po deseti zvečer vladati mir. Tako mora včasih jodlati kar štiriindvaj¬set ur na dan. Neko noč, ob treh zjutraj, Sodra napadejo Hudičevi angeli, toda krepki Tržičan jo briše s tako vnemo, da degenerirani Američani nimajo nobenih možnosti, da bi ga ujeli. Ko jim je dokončno pobegnil, so pospravili nože nazaj za škornje in izginili. Z Zobačem greva poslušat country koncert in kašljava v prahu, ki ga dvigajo plesalci. Mnogi plešejo v popolni ekstazi toliko časa, dokler se, zadeti od trave in glasbe, ne zgrudijo, opletajo še nekaj časa na tleh, ko se dokončno umirijo, jih pa prijatelji odnesejo spat. Včasih se v Dolini zbere na desettisoče turistov, travnik pod El Capom je poln ljudi z daljnogledi, uprtimi v plezalce v steni, ki se niti usrati ne morejo, ne da bi jih opazovali. Sploh ti ni treba gledati, pa že veš, kdaj je kdo padel, saj tisoč ljudi na travniku naredi:
»Aaaaah!!!«

V steni pa si sam, pozabiš na zmešnjavo tam spodaj, le še črne lise v mogočnem Half Domu te spominjajo na indijansko deklico Tis-As-Ak, ki je tako silno jokala za svojim umrlim ljubčkom, da je še danes Half Dom ves črn in moker od njenih so1z. Spominja te na čase, ko so po zeleni dolini pod teboj še hodili Indijanci, dokler jih niso belci, polni stremljenj po uspehu in bogastvu, pobili in iztre¬bili. Namesto Indijancev sedaj po dolini hrumijo množice zariplih debelih turistov, šklocajo s fotoaparati in zijajo z daljnogledi, slika pobesnelega materializma, lažne demokracije, zlagane osebne svobode in zgrešene emancipacije se razliva vse do sten. Tam pa si z enim samim korakom, z enim samim prijemom v svetu miru, naporov, v svetu resničnega prijateljstva, svobode in bogastva. Bogastva, ki ti ga daje zaupanje vase, v svoje sposobnosti, in veselje ob spoznanju, da so nekje le večje, bolje urejene in lepše stvari, kot je človeško mravljišče.

Plezanje Ušesa je najbolj izpostavljeno gibanje, kar si ga je mogoče predstavljati, kar si ga plezalec, ki si želi izpostavljenih mest, sploh lahko zamisli. V vsem raztežaju ne moreš zabiti niti enega samega klina, mogočna luska, pripeta v steno, ti omogoča plezanje tako, da se s hrbtom tareš ob njo, s koleni in dlanmi pa ob steno. Pod tabo je ena sama praznina, pod tabo ni ničesar, na vsem svetu sploh ni ničesar več. Obstaja le še Uho, čudna skalna formacija, še Uho v celoti izgine, ostane le še meter, le še centimeter resničnosti in pa tvoje telo, ki ga moč in zbranost obdržita v nemogočem položaju in ga počasi premikata proti robu granitne luske. Zbranost je tako popolna, da vse izgine, vse postane nepomembno, edino pri plezanju sta telo in duša celota in si pomagata. Misel omogoča telesu gibanje in moč telesa daje misli izkušnje in zaupanje v delo, ki ga opravljaš, in vero, da ga boš dobro opravil. Edino pri plezanju so moje misli do konca zbrane in usmerjene v en sam centimeter resničnosti. Celo spolnost z žensko, ki jo ljubim, mi dovoljuje, da mi misli uhajajo drugam, toda sedaj, v tem trenutku, je dosežena harmonija, ki jo že skoraj pozabljamo: narava, telo in misel so postali eno, služijo drug drugemu in se dopolnjujejo. Plezanje je šola za življenje, šola za ljubezen.

...

IlustratorIlustrator
ILUSTRATOR NI VPISAN
 
StraniStrani
282
 
VezavaVezava
BROŠIRANO
 
ŠirinaŠirina
125 mm
 
VišinaVišina
190 mm
 
DebelinaDebelina
16 mm
 
ZbirkaZbirka
ŽEPNICE
 
Stran v kataloguStran v katalogu
9
 
ISBN/EAN:
ISBN/EAN:
9788611174358
 
Ne prezrite...
 
Kdor si je ogledal tale izdelek, si je ogledal tudi...