Urška Fartelj, priljubljena kulinarična blogerka

»Blog« je postal moja služba pred skoraj dvema letoma. Blog v narekovajih zato, ker moje delo ni samo bloganje, torej pisanje mnenj, razmišljanje, ampak tudi razvijanje in preizkušanje receptov, fotografiranje jedi, stiliranje itn. Receptov ne pišem in objavljam samo na svojem blogu, torej zase in svoje bralce, ampak za številna podjetja, znamke. Bralcem poskušam približati različne sestavine. Ne v pomenu reklame, ampak recimo na primeru recepta, kjer jim pokažem na kakšen način lahko še drugače uporabijo neko sestavino. Običajno doma uporabljamo riž na 3 ali 4 različne načine, moje delo pa je, da jim pokažem, da se da to pripraviti še kako drugače. Podjetja tako pri meni naročajo tudi razne fotografije, ki jih potem uporabijo na embalažah svojih izdelkov, ali morebiti na svojih kanalih za promocijo nekega izdelka. Kuhanje je torej en del mojega dela, ki povezuje preostale faze. Tako skorajda ni razlike med kuhanjem čez teden ali kuhanjem čez vikend. Običajno naredim na teden 2–5 različnih receptov. Včasih tudi več. Tako recimo znamo, sredi poletja, na en torek imeti za kosilo božično večerjo, okrog Božiča barvamo jajca ... Ja, ker se recepti, sploh za kakšne revije ali izdelke, ki šele prihajajo na police, ustvarjajo tudi po pol leta vnaprej. Tudi kakšna torta pade v sredo, za vikend pa ni sladice.☺Ko je delo, se peče, kuha, ko ga ni, se skuha kaj drugega. Ne glede na dan v tednu ali letu. Običajno imamo za božič ali veliko noč potic in keksov že vrh glave. Ja, sploh za božič ali novo leto si želimo samo miru. To tudi pomeni, da moji najdražji jedo doma vsak dan nekaj drugega. In ja, tudi kadar kaj ne uspe ali pripravljam recimo za neko firmo narezke ali sendivče, je pač to tudi za kosilo. Ker hrane se ne meče vstran in je to potrebno pojesti. Saj zdaj so že moji vajeni vsega. Vsaj izbirčna nista otroka.

Ko sem začela zbirati materijal za knjigo, sploh nisem imela nekega načrta kako bi vse skupaj izgledalo. Želela sem si samo, da je knjiga to, kar sem jaz. Recepti so preverjeni, takšni in tisti, ki jih imamo pri nas najrajši. In ti recepti so velikokrat povezani s spomini na mamino kuhinjo, okuse iz otroštva. Ja, spomini imajo neverjetno moč. Napisani so z dušo in iskreno. Niso bili pisani za knjigo, ampak so bili pisani za blog, ki je bil ustvarjen kot moja zapuščina vsega dobrega otrokoma. In v zapuščini, to je blogu, sem želela deliti moje spomine. Ker so ti spomini, občutenja, doživetja, del recepta na blogu, so končali tudi v knjigi. Deloma tudi zato, ker sem želela, da dobi bralec ta moj filing in ker se ne morem podpisati pod vsak recept kot Urška Fartelj, če ga je do popolnosti izoblikovala moja mama, babica, oče ali dedek. In to je v knjigi povedano v uvodu teh kratkih zgodb.

Poševno pomeni, da v kuhinji ustvarjamo po svoje, da ne kompliciramo, da uživamo v pripravi jedi. Samo tako bo jed res okusna. Če imamo rajši pirino moko, jo pač uporabimo namesto bele. Če imamo rajši limone v torti, jih uporabimo namesto pomaranč. Veliko sestavin je zamenljivih in če naše babice niso komplicirale z do grama natančno odmerjenimi sestavinami in celzijami na krušni peči, pomeni, da kuha in peka ne rabita biti tako natančni. Ustvarjajmo, učimo se sproti. Tudi jaz se učim sproti, preizkušam. Na napakah se učimo, pa če je to še tako zlajnana fraza. Ne, ne uspe mi vedno vse v nulo.

Najprej me je kuhanje živciralo. Kaj bomo danes spet za kosilo. Vedno ene in iste jedi. Pa ni časa ... Našla sem sto izgovorov, da mi ne bi bilo treba kuhati. Hja, potem sem pa dobila otroka, ki je imel velike težave, intolerance na vse mogoče, ki so se kazale na koži, prebavilih in kasneje tudi na odpornosti. In ko zdravniki ne dokažejo ničesar, ko ne znajo več pomagati tvojemu otroku, greš po svoje in pomagaš, kakor veš. Najprej smo ukinili vse vnaprej pripravljene sestavine in začeli smo kupovati meso, ki ni začinjeno, namesto keksov iz trgovine sem jih spekla iz moke in jajc ... Torej čiste sestavine. Tako smo se izognili vsem jedem, ki so vsebovale sojo in sojin lecitin in različne aditive. Ko se čez čas začne to poznati na zdravju tvojega otroka, potem veš, kaj pomeni doma pripravljena hrana. Za otroke pa naredimo vse. Ker nisem znala kuhati, sem se učila, ustvarjala. To sem zapisovala in potem je že po kakšnem letu dni mojega zapisovanja vse skupaj dobilo drugačen pomen. Lahko bi rekla, da sem postala zasvojena vsak dan z novimi okusi, jedmi. Zasvojila me je fotografija, montiranje videov ... Ker je vsak dan nekaj novega. Tako sploh ne opazim, da je kuhanje – kuhanje.

Najtežje bi se odpovedala mojemu kuhinjskemu robotu Kenwood Chef titanium, ker ima vse možne nastavke in je res vsakodnevno v uporabi. Potem so pa tukaj tudi moji japonski noži, ki se jih moji domači ne smejo niti dotakniti! To je osnova moje kuhinje. Vse ostalo, kot so aparat za sous vide, kavni aparat, pečica s pirolizo (joj, kako je fajn, ko mi ni treba drgniti vsak dan pečice), litoželezni pekač za kruh, glinena posoda za izpod peke v pečici, dobra ponev ... pa je tisti dodatni luksuz, s katerim se razvajam. Ja, ker res vplivajo na končni izdelek in okus jedi. Ja, pa otroka bi rekla, da aparat za peko pice. In ja, res je. Ker jo speče kot se šika! In nenazadnje sestavine. Brez kvalitetnih sestavin ni kvalitetnega obroka.

Ups. Recimo, da rajši in več kuham, kot berem. ☺ Uživam ob prebiranju eksotičnih kuharskih knjig. Trenutno ob starih kuharskih knjigah. Ker je v starih knjigah poleg recepta zapisan marsikateri trik ali je razkrit odgovor, na katerega sem si velikokrat postavljala vprašanja. Zakaj in kako. In ker v starih kuharskih knjigah ni kompliciranja, so pa osnove. In ker občutiš, kako se peka spreminja. Iz masti na maslo, pa potem so v devedesetih vsi prešaltali na margarino, pa pred leti na kokosovo maščobo, pa palmovo, pa zdaj spet gre vse nazaj na maslo in mast ... Če grem izven mojih kuharskih okvirjev, pa so to kakšne kriminalke, detektivske knjige. Poleti, pod borovci pa mi zapaše tudi kakšna lahka, romantična knjiga.