Ob 100. obletnici rojstva Vitomila Zupana

Življenje in delo Vitomila Zupana (1914−1987)
Med drugo vojno je bil v italijanski internaciji, pozneje v partizanih, po vojni šest let za zapahi. Dipl. gradbeni inženir je bil umetnik na svobodi: pisatelj, dramatik in filmski scenarist, ki je s svojimi kontroverznimi deli (Menuet za kitaro, Levitan, Komedija človeškega tkiva ...) razburjal javnost in jih opominjal na edinstvenost posameznega človeka, njegovih občutenj in mišljenja. Dokumentarne fotografije in gradiva. Uredniški odbor Ifigenija Simonović, Aleš Berger, Alenka Puhar, Nela Malečkar.

»Razbiti moram lastno legendo, raztrgati domišljijske prikazni, presekati vsako ‘zgodovinsko gibanje’ in postaviti stvari tja, kjer jim je mesto. V meso in kri.«

O avtorju
Vitomil Zupan se je rodil 18. januarja 1914 v Ljubljani. Njegova mama Ivanka Korban je bila učiteljica, oče Ivan Zupan pa je kot poročnik padel v prvi svetovni vojni. Njegova mama se je leta 1918 drugič poročila in ovdovela tudi drugič, ko je bilo Vitomilu komaj 14 let.

Vitomil je obiskoval državno realno gimnazijo v Ljubljani, iz katere je bil izključen, ker je pri igranju ruske rulete po nesreči ustrelil prijatelja. Po tem dogodku je odpotoval in prepotoval južno Evropo od Grčije in Turčije do Španije, vsaj po morju. Po vrnitvi se je pridružil gibanju OF in bil kot ilegalec zaprt v Ljubljani, Čiginju pri Tolminu in v Gonarsu. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je Vitomil delal za Radio OF in
slovensko gledališče. Pisal je igre za partizanski oder, ki so jih uprizarjali in tiskali že leta 1944.

Leta 1948 je bil Vitomil Zupan zaradi potegavščine s prijatelji na montiranem procesu obsojen na osemnajst let ječe. Z nekaj prijatelji je telefoniral Josipu Vidmarju, takrat predsedniku slovenskega prezidija, in mu rekel, da je Tito odstopil. Splošni zmedi je kmalu sledila aretacija. Četverica soobtoženih je bila na prvem mestu obtožena zaradi »zločinov zoper javno moralo«, širjenja dovtipov, žalitve vodilnih politikov, smešenja in blatenja pridobitev narodnoosvobodilnega boja, itd. V zaporu je preživel skoraj sedem let.

Portret iz leta 1983 (foto: Janez Bogataj)

Nagrade
- 1947 Prešernova nagrada za dramo Rojstvo v nevihti
- 1969 Nagrada na festivalu v Ohridu za radijsko igro Upor črvov
- 1972 Prva nagrada na jugoslovanskem dramskem natečaju za Bele rakete lete na Amsterdam
- 1973 Župančičeva nagrada za roman Potovanje na konec pomladi
- 1982 Župančičeva nagrada za roman Levitan
- 1984 Prešernova nagrada za literarni opus