Feri Lainšček - poet prekmurskih ravnic
Feri Lainšček je eden izmed najbolj samosvojih, prepoznavnih, priljubljenih in priznanih umetnikov slovenske besede.
Pesnik in pisatelj, scenarist in dramatik, katerega bogata bibliografija obsega več kot 100 knjižnih enot, je za svoje delo prejel več nagrad: Kajuhovo za roman Raza, nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Murišo ter večernico za zbirko pravljic Mislice. Za slikanico Pesmi o Mišku in Belamiški je prejel desetnico. Njegovi romani so bili prevedeni v madžarščino, angleščino, nemščino, hrvaščino, češčino, španščino, francoščino, italijanščino, hrvaščino, turščino, danščino, makedončino in srbščino. Pravljice Mislice so bile prevedene v hrvaščino, slovaščino in prestavljene v porabščino. Po njegovih romanih je bilo posnetih pet filmov.
Vsekakor lahko govoriva o trilogiji, saj so pesmi v teh zbirkah z mnogimi vezivi tako ali drugače povezane. Ne vem vam odgovoriti edino na vprašanje ali bo pri trilogiji tudi ostalo ali pa bo nastalo še kaj, kar bo ta opus morda razširilo, dopolnilo ali celo poglobilo.
Pesnjenje je pač zame precej nenačrtovano in negotovo potovanje v neznano.
Za pesnjenje je potreben navdih, pa vsaj pri meni, tudi lirični vzgib. So trenutki, ko je čas za pesem, a z njimi torej ne razpolagam povsem, tudi se za pesnjenje ne odločam zgolj zavestno.
Čudežnost teh trenutkov zato spoštujem in sem zanje hvaležen.
Ne glede na duha časa, ki tako držo kdaj zasmehuje, jo želi ironizirati ali drugače potlačiti, ostajam ponižen in spoštljiv. Saj zelo dobro vem, kako neizprosno in trdovratno je lahko obdobje, ko preprosto ni tvoj čas za pesem. Takrat se ne da ustvariti prav nič vrednega, kaj šele presežnega.
Uglasbenih je že več kot 300 mojih pesmi in gotovo se povezujejo v svojevrstno pesniško izkušnjo, ki je sicer dana le redkim. Če bi zdaj rekel, da sodelovanje s številnimi skladatelji, glasbeniki in izvajalci ni imelo na moje pesnjenje nobenega vpliva, bi vsekakor lagal. Resnica je namreč taka, da sem se ravno ob uglasbitvah največ naučil o pesniških oblikah, saj je dobra glasba zmeraj povezana s trdno zgradbo. Še bolj pomembno, in obenem morda celo paradoksalno, pa se mi zdi, da sem se ravno ob izvedbah začel zares zavedati pomena, učinka in teže besed. Bil je to sicer kar dolgotrajen proces, a rečem lahko, da se mi je ravno zaradi tega zavedanja naposled uspelo dvigniti iz modernističnega koncepta. V zadnjih treh zbirkah, o katerih zdaj govoriva, tako več nisem zgolj iskal, izkliceval in provociral, temveč sem preprosto zmeraj želel napisati le pesem. Eno samo, edino in neponovljivo. Ki bo potem stala sama in govorila sama iz sebe. Pa najsi jo preberemo v knjigi, jo slišimo iz ust recitatorja, ali pač pride do nas v pevski izvedbi.
Zadnja prebrana knjiga, ki me je resnično navdušila, je delo hrvaškega avtorja Kristana Novaka in nosi naslov: »Ciganin, ali najljepši«. Gre za delo prijatelja, ki je otroštvo preživel tu v močvirjih na drugem bregu Mure, a te bližine tokrat sploh nimajo nobene zveze s subjektivnostjo moje visoke ocene. Ta roman je preprosto mojstrovina, ki so jo že mnogi prepoznali in upam, da bo kmalu na voljo tudi v slovenskem prevodu.
Ljubezen je na večni tehtnici zla in dobrega tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega in preprečuje, da bi jo zlo povsem nagnilo na svojo stran.
Ta tehtnica tako niha že tisočletja in v tem smislu je ljubezen lahko naše večno upanje. Kar zadeva naša medsebojna razmerja, pa je ljubezen seveda predvsem večna tema in nikoli povsem enako razumljena beseda. Sam jo pravzaprav najbolj častim v tisti čisti obliki, kot je, recimo, materinska ljubezen. Ali pač brezpogojna ljubezen, ki ne terja ničesar v zameno. V razmerju med dvema je to morda celo le ideal, ki ni nikoli povsem uresničljiv. Namreč, da nisi z drugo osebo zato, ker nekaj njenega potrebuješ in se s tem hraniš. Temveč si zmožen prestopiti mejo takega egoističnega jemanja in predvsem daješ.
Za Svet knjige je spraševala Suzana Jeklic.
Komentarji