Pretresljiv dokument, izvrstna knjiga o celotnem dogajanju med 2. svetovno vojno na slovenskih tleh
Od okupacije, vzrokov in posledic razkola naroda, celovite organiziranosti OF do delovanja t. i. meščanskega tabora, domobranske vojske …
150 fotografij, tabel, dokumentov, zemljevidov iz muzejev in zasebnih arhivov – več kot polovica PRVIČ OBJAVLJENIH

Knjiga S puško in knjigo večplastno in objektivno opisuje tragično dogajanje na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu. V ospredju knjige je prikaz vzrokov in posledic celotnega dogajanja in vojnega nasilja na naših tleh, kar je v tovrstnih razpravah večinoma zanemarjeno oziroma podrejeno političnim in ideološkim interpretacijam in ciljem, fenomena in edinstvenosti slovenskega partizanskega gibanja, vloge Katoliške cerkve ... Temu opisu sledi kronologija svetovnega dogajanja v letih 1941–45.

Da se partizani borijo »s puško in knjigo«, je v enem od poročil zapisal George Wuchinich, vodja ameriške misije Alum pri Vrhovnem štabu NOV in POS.

V smernicah politkomisariata Glavnega štaba NOV in POS pa je zapisano: »Čuvaj knjigo kakor mitraljez in glavo.« Podobnih zapisov se je našlo še več. Slovensko partizansko gibanje je bilo edino partizansko gibanje sploh, ki je postavilo v ospredje boja tudi kulturo kot municijo.

Eden bistvenih delov nemških načrtov za etnocid nad Slovenci je bil tudi njihov množičen izgon.

Na podlagi telesnih značilnosti naj bi samo Nemci po prvotnem načrtu izgnali od 220.000 do 260.000 Slovencev, in to v petih mesecih. A se je v okupacijskih načrtih zalomilo in do uničenja slovenskega naroda ni prišlo. Skupaj so potem izgnali okrog 80.000 Slovencev in naselili 17.000 Nemcev, največ v Posavje in Obsotelje.

Slovenski partizani v ameriškem stripu!

O akcijah slovenskih partizanov so izhajali celo stripi v ameriških revijah. Od spomladi 1943 jih je vodstvo OF usmerjalo iz naselja barak BAZA 20 v kočevskih gozdovih. Elektriko je proizvajal plinski generator na lesno maso (pretihotapljen v največji vojni vihri iz Italije). Dim iz peči so ohlajali po posebnem postopku, da ni bil viden. Baza kljub vsakodnevnim prihajanjem in odhajanjem kurirjev in aktivistov ter več sovražnikovim ofenzivam ni bila nikoli odkrita.

Fenomen partizanskega zdravstva

Partizanskih bolnišnic je bilo v času NOB več kot 240, imele so več kot 5000 ležišč, kakih 500 pa po kapitulaciji Italije še v civilnih bolnišnicah po začasno ali trajno osvobojenem ozemlju.

Skupaj se je zdravilo okrog 22.000 ranjencev in bolnikov, 61 % je bilo odpuščenih in ozdravljenih ter poslanih nazaj v enote, 14,7 % jih je odšlo na lažje dolžnosti v zaledje, 19,7 % je bilo evakuiranih, 2,6 % jih je umrlo.

Prelistajte knjigo: