Dr. Uroš Ahčan - Umetnost kirurgije, svet spretnih prstov in čutečega srca
»Kirurgija niso samo spretni prsti, kirurgija je tudi umetnost, prepletanje čustev in odnosov, pa tudi svet zavisti in prestiža.« Dr. Uroš Ahčan
Dr. Uroš Ahčan je doktor medicine, redni profesor, specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije. Medicino je študiral v Ljubljani in diplomiral leta 1995. Leta 1999 je doktoriral, leta 2000 opravil specializacijo iz splošne kirurgije ter nato specializacijo iz plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije. Sam ali s soavtorji je objavil več kot deset knjig in ima v zbirki COBBIS več kot 500 prispevkov s področja plastične kirurgije v domači in tuji strokovni periodiki.
Vaše knjige oz. knjige, pri katerih ste doslej sodelovali z drugimi strokovnjaki, pred Skalpelom, so vam prinesle priznanje dr. Franca Derganca za medicinsko publicistiko. Ste imeli pri avtobiografskem delu pomisleke, npr. da nekaterih stvari raje ne bi opisali?
Pisanje je igra besed in besednih zvez, ki temelji na razmišljanju, življenjskih izkušnjah. Zapisane besede, zbrane v knjigi, so umetniška dela in sledi, ki jih puščamo ljudje, kot mini spomeniki na knjižnih policah. Pisanje me je vedno navduševalo in mi dajalo novo energijo. Razmišljanje o pisanju je bila neke vrste samorefleksija oziroma sem knjigo zapisal, da bi nekomu olajšal življenje.
Prvi knjižici, Lukec in črna pika in Tudi junaki jokajo, sta bili namenjeni otrokom, za pripravo na kirurški poseg, nato so sledile druge otroške knjige, kot sta npr. Govoreči prsti in v Orlu škrlatnega vrha.
V Supermarketu lepote razkrivam pasti estetske kirurgije in mlade ljudi opozarjam na previdnost pri brezglavemu sledenju lepotnim idealom in trendom.
V več jezikov je bila prevedena knjiga Ko se življenje obrne na glavo, ki podaja informacije o zdravljenju raka dojk, posledicah in možnostih sodobne rekonstrukcije.
V Skalpelu govorim o kirurgiji in delu zdravstvenih timov, vendar so glavni junaki knjige pacienti in njihove zgodbe. Vesel sem, da je bila knjiga hitro razprodana, večkrat ponatisnjena, in da še po enem letu ljudje v knjižnici čakajo, da jo lahko preberejo.
Tako kot je kirurgija prigaran privilegij, je tudi pisanje privilegij, saj lahko svoje razmišljanje, svoje vizije, svoje vrednote širiš med ljudi in jih tako na svojevrsten način bogatiš.
V uvodu knjige ste opisali odziv vašega primarija, namreč, da vam nihče ne bo verjel, da so zgodbe resnične, in da vam čestita, da ste knjigo sploh uspeli napisati ...
Če nekaj počneš z veseljem, se vedno najde čas za razmišljanje, kratke zapise v zvezek. Med dopustom si v nočnih urah vzamem čas za pisanje in ustvarjanje. Glavnino Skalpela sem napisal v treh tednih, na počitnicah na Velem Lošinju, na ležalniku in s slušalkami v ušesih. V življenju kirurga se v desetletjih nabere toliko zanimivih zgodb, da je knjiga zgolj logična posledica.
Pred tem sem že pisal dnevnik za sobotno prilogo Dela, ki sem ga nato z njihovim dovoljenjem v nekoliko skrajšani obliki uporabil na začetku knjige. S pisanjem dnevnika sem nadaljeval tudi kasneje, tako da lahko bralec tudi sam opazi, kako se spremeni razmišljanje človeka, ko pridobi življenjske izkušnje in se ob svojem delu sreča s številnimi kompleksnimi problemi, ko odrastejo otroci in se ob tehnološkem razvoju razvija tudi družba.
Ste kdaj podvomili v svojo odločitev, da ste se podali v kirurške vode?
Vsakdo, ki se ukvarja z zahtevnimi preizkušnjami in opravlja delo, ki zahteva visoko usposobljenost, trdo delo, garanje in odrekanje, pa naj bo to vrhunski šport, umetnost ali kirurgija, kdaj podvomi v svojo odločitev in si želi, da bi opravljal drug, lažji poklic. Da bi imel več prostega časa, bil več na voljo svoji družini, se ukvarjal s športom, rekreacijo, imel urejeno prehrano ...
Zato sem tudi zapisal, da je kirurgija prigaran privilegij; ker nam omogoča, da vstopamo v življenje ljudi, da jim pomagamo, da preživijo in živijo lepše, bolj kvalitetno življenje. To je največ kar lahko človek naredi za sočloveka.
V knjigi ne pišem zgolj o dosežkih in možnostih sodobne, napredne kirurgije, temveč tudi o stranpoteh, o kirurgih psihopatih in o omejitvah kirurgije kot znanosti in ustvarjalne panoge. Pišem o zapletih in dejstvu, da kirurgi nismo brezčutni roboti brez slabosti, zgrajeni iz čipov in elektronskega vezja, pač pa normalni ljudje s težavami, pomanjkljivostmi in slabostmi, da smo takšni kot vsi drugi ljudje.
Med branjem impresivnega opisa vaših dosežkov se začnemo spraševati o mejah medicinske znanosti. Kje so meje rekonstruktivne in estetske kirurgije?
Medicina in kirurgija se vsakodnevno razvijata z novimi tehnološkimi, naprednimi rešitvami, inovativnimi pristopi, minimalno invazivno kirurgijo, uporabo robotov, posegih na daljavo (telemedicina), kirurškimi posegi zarodka v maternici, uporabo umetne inteligence in 3D-tehnologije.
Ob tem pa moram poudariti, da v medicini in kirurgiji štejejo predvsem odnosi med ljudmi, pogovori med pacientom in zdravnikom, zaupanje in personalizirani pristop, na osnovi katerega za vsakega pacienta posebej iščemo najboljše možnosti. Prav to je lepota kirurškega poklica – čustven naboj in zadovoljstvo na koncu dneva.
Čeprav za branje leposlovja verjetno nimate veliko časa, me vseeno zanima, katere ne¬stro-kovne knjige najraje berete?
Žal mi trenutno čas ne dopušča, da bi lahko prebral veliko nestrokovnih knjig, a si vsaj med počitnicami vzamem čas za dodatno izobraževanje ter leposlovne knjige domačih in tujih avtorjev.
Med našimi avtobiografijami bi v branje toplo priporočil Belo se pere na 90 Bronje Žakelj, med tujimi To bo bolelo Adama Kaya ter Blagoslovi starega očeta in Zgodbe ob kuhinjski mizi Rachel Naomi Remen.
