Tess Gerritsen - ekskluzivni intervju za Svet knjige
Zajemite sapo! Resnične pošasti se sprehajajo med nami ...
Mednarodna kariera pisateljice se je začela že v nenavadnem otroštvu. Medtem ko so drugi otroci gledali Disneyjeve filme, je ona gledala Drakulo in Godzilo. Doštudirala je medicino in delala kot zdravnica. Že prva srhljivka, Žetev (1996), jo je katapultirala na lestvico uspešnic v reviji New York Times. Do danes so njene knjige prevedli v 33 jezikov, prodali pa več kot 20 milijonov izvodov po vsem svetu.
Njene knjige so uspešnice na lestvici petih najboljših v ZDA in drugod. Prejela je nagrado Nero Wolfe za roman Izginule in nagrado Rita za roman Kirurg, oba sta tudi v tej zbirki. Kritiki jo hvalijo kot »strašljivo in briljantno«, »bleščečo in razburljivo«. Mediji jo imenujejo »kraljica medicinskih srhljivk«.
SK: Nekega lepega jutra se zbudimo in preberemo v časopisu, da je naš sosed brutalno umoril svojo ženo in dva otroka. Oh, rečemo, pa tako običajen je bil videti. Zaprepadeni smo, vendar to se dogaja, in sicer vse bližje nas. Mislite, da je kriminalni roman zato v takem porastu, poleg osupljivih odkritij v odkrivanju kriminala, seveda?
Vse nas osupljajo stvari, ki nas lahko ubijejo, naj bodo to nevarne živali ali ljudje. Ljudje, ki obiskujejo živalske vrtove, vedno želijo gledati leve, tigre in kače. Ljudje si ogledujejo akvarije, da bi se soočili z morskimi psi. V naravi stvari je, da usmerjamo svojo pozornost na to, česar nas je strah. Zato privlačijo bralce kriminalni romani. Te zgodbe pripovedujejo o resničnih pošastih, ki se sprehajajo med nami – mi pa si želimo več izvedeti o njih.
SK: »Pogledam pod skale in čakam, da bodo prilezle na dan grozne stvari,« ste nekoč izjavili. Ali morda tiči za takšnim odnosom vaša osebna slaba izkušnja?
Da, gre za izkušnjo iz mojega otroštva, ko sem gledala veliko preveč filmskih grozljivk. Ker je moja mama uživala v njih, naju je z bratom odpeljala gledat vsako hollywoodsko grozljivko. Ko sem bila majhna, sem v kinu veliko ur prekričala od groze. Iz teh filmov sem se naučila, da lahko nevarnost plane iz nepričakovanih krajev. Kot otrok sem tudi živela v soseščini z nekom, ki je kasneje postal morilec. To je bil nekdo, ki sem ga oboževala, moški, ki je bil navzven prijazen in skrben. Ko so ga poslali v zapor zaradi umora svakinje, sem spoznala, da imajo lahko morilci običajen obraz. To so lahko celo ljudje, ki jih ljubimo.
SK: V romanu Žetev mlada kirurginja skoraj izgubi življenje, ker odkrije grozljivo prekupčevanje s telesnimi organi. Ali gre za resnično zgodbo v ozadju romana?
Zamisel za Žetev je prišla iz pogovora z nekim policistom. Vrnil se je iz Moskve, kjer je slišal od lokalnih policistov o ugrabitvah otrok, ki naj bi jih poslali v tujino kot donatorje. Bila sem šokirana, spraševala sem se, ali se je to res zgodilo. Potem se je širilo še veliko podobnih govoric v različnih deželah. Pred nekaj leti so preiskovali verigo prodaje organov iz Kitajske v Ameriki. Ali se to zares dogaja? Ne vem. Toda ko so v to vpleteni obupani ljudje brez denarja, verjamem, da je vse mogoče.
SK: Kakšnih raziskav ste se lotili vi osebno? Nam lahko zaupate najbolj vznemirljivo pustolovščino, povezano s pisanjem srhljivk?
Med pisanjem romana Težnost sem preživela teden pri Nasi in se učila o vesoljskem programu. Za roman Spominek (The Keepsake), ki ga pišem sedaj, sem imela priložnost ogledati si CT-sken 2000 let stare egipčanske mumije. Raziskovanje me vodi okoli sveta (v Egipt in Italijo) in mi omogoča govoriti z resnično zanimivimi ljudmi. Resnici na ljubo je to najbolj uživaški del pisateljskega poklica.
SK: Bralca dobesedno pretihotapite na skrita mesta, kamor sicer nima vstopa. Pišete o forenzičnih detajlih na prizorišču zločinov, o skalpelu, ki zareže v kožo ... Bili ste zdravnica in tovrstni postopki so vaša neposredna izkušnja. Zakaj in kdaj ste potem skalpel zamenjali s peresom?
Pisala sem že kot otrok pri sedmih letih. Toda oče mi je vedno govoril, da se s pisanjem ne da preživljati. Spodbujal me je h karieri v medicini, saj naj bi mi takšna služba zagotavljala več varnosti. Ker me znanost zanima, je bila medicina dobra izbira zame. Toda po več letih medicinske prakse sem zelo zahrepenela po pripovedovanju zgodb. Imela sem tudi dva majhna otroka in svojo službo sem vse težje povezovala z materinstvom. Odločila sem se, da si bom vzela nekaj let prosto za vzgojo otrok. Medtem ko sta onadva spala, sem jaz pisala. Prodala sem prvi roman, in moja kariera se je hitro vzpela.
SK: Patologinja Maura Isles, ena od vaših junakinj, je zelo ranljiva osebnost. Druga junakinja, detektivka Jane Rizzoli, pa je njeno čisto nasprotje, ‘prava’ policajka. Med preiskavo se obe spremenita in nekaj naučita o življenju. Česa bi se, mislite, morali naučiti vsi?
Tega, da se ljudje lahko spremenijo. Hotela sem značaja, ki skozi romane v zbirki ne bosta ostala nespremenjena. Hotela sem značaja, ki se spreminjata in rasteta, in to se dogaja Jane in Maure. Ko je Jane doživela več sreče v življenju, je postala tudi bolj prijetna oseba – ne tako ostra in naporna. Srečne ljudi imamo tudi raje okoli sebe, in čeprav Jane ne bo nikoli sladka, se je zmehčala in postala bolj zrela. Maure, se bojim, je še vedno precej nesrečna in res me zanima, kako se bo razvijalo njeno življenje skozi naslednje knjige. Čeprav sem avtorica, nimam vnaprejšnjega odgovora.
SK: V zadnjih letih je v kriminalnem žanru ‘močnih’ kar nekaj ženskih peres. Kako si to razlagate in pri sebi povezujete pregovorno žensko občutljivost z nagnusnostjo teh zločinov, korupcijo in drugimi strahotami tega sveta?
Danes si delijo ženske mnoga področja dela z moškimi. Pravkar sem se vrnila s konference o forenzični patologiji, kjer je bila vsaj vsak tretji patolog ženska. Ukvarjajo se z najbolj odurnimi in pretresljivimi prizori, kot si jih lahko predstavljamo, in delajo enako dobro kot moški. Tako da ne mislim, da so ženske pisateljice danes bolj brutalne. Mislim, da nas zdaj pač dela več žensk na področju forenzike, in da pišemo o tem, kar smo in kar vidimo, tako v službi ali med raziskovanjem doma.
