Mož, ki zdravi z zgodbami

Izdal sem 20 knjig, v katerih je 462 mojih zgodb, preostale prihajajo z vseh celin. Gre za pripovedi in spomine, ki sem jih priredil po svoje. Določena zgodba nastane po pripovedovanjih katerega od sosedov. Pred kratkim mi je sosed razlagal pripetljaje iz bližnje trgovine in dobil sem navdih za novo zgodbico.

Res sem jih poslušal in pomembni trenutki v mojem življenju so povezani ravno z mojimi edinimi igračami, ki so me spremljale v otroštvu – s knjigami in zgodbami. Moji stari starši so mi pripovedovali sirijske in judovske zgodbe. Naša hiša jih je bila polna. Pomagale so nam rešiti marsikatero težavo. V naši družini ni bilo denarja za obleke in igrače. Oče nam je vedno govoril, da nikoli ne bo zmanjkalo denarja za knjige. Vsakič, ko so se bližali dnevi za darila, smo se zato odpravili v knjigarno. Z bratom sva se s knjigami igrala kot z igračami. Že od takrat je knjiga moja najboljša prijateljica. 

Pred leti sem vodil tečaje psihologije vsakdanjega življenja, ki so jih obiskovale povečini ženske. Edini moški, ki je sedel med slušatelji, me je ob koncu predavanja vprašal, kdaj bom povedal zgodbo. Povedal sem mu, da tokrat nisem nameraval pripovedovati zgodbe, on pa je vztrajal. To je bil ključni trenutek, ko sem spoznal, da je ravno zgodba moje orožje in hitro zatem sem začel izdajati knjige.

Nisem prepričan, da vem pravi odgovor, imam pa izdelano teorijo o tem. Nekoč sem se o tem pogovarjal z enim od indijskih gurujev, ki mi je rekel, da so ženske zelo posebne, ker človeka najprej ljubijo, zatem pa mu zaupajo. Pri moških pa naj bi bilo ravno obratno. Če temu verjamemo, bodo tudi moški nekoč obiskovali moja predavanja, vendar precej pozno.
Sam vzroke za večjo zainteresiranost žensk iščem v naši kulturi in vzgoji. Poslanstvo moškega v naši civilizaciji je popolnoma drugačno od poslanstva ženske. Za moške velja, da so jim določene stvari same po sebi jasne, da enostavno znajo. Skupaj s seksom, seveda. Moški je učitelj. Se vam ne zdi?

Ženske so popolnoma drugače vzgojene. One se morajo vsega naučiti. To je, če mene vprašate, za ženske kar velika prednost, ker s to idejo odraščajo in zato tudi štirikrat hitreje odrastejo. Zato so bolj odprte in pripravljene sprejemati nove ideje. V nasprotju z moškimi se učenja ne sramujejo.

Vaš prijatelj je podzavestno rekel: “Ta knjiga je za vas ženske, ki ste neumne.”

Seveda o tem ni tako razmišljal, nekje globoko v sebi pa žensko dojema na tak način. Moram pa reči, da se je vedno več moških pripravljenih učiti in postajajo bolj dojemljivi. Položaj se spreminja. Morda počasi, ampak se. Idejo, da so moški pametnejši, je potrebno opustiti, ker je preveč agresivna.

Moram reči, da sem o vaši deželi, o bivši Jugoslaviji, slišal mnogo lepega, ker sem nekoč imel prijatelja Jugoslovana. Veliko mi je govoril o vaši državi. Spoznal sem jugoslovansko hrano in kulturo,
opisoval mi je tudi pokrajino. Že pred obiskom Slovenije sem si ustvaril mnenje o vas – da ste izredno odprt in prijazen narod. In po tem kratkem obisku v Sloveniji lahko vsemu temu le pritrdim. Prepričan sem, da se bom sem še vrnil. Če ne na povabilo založbe, pa sam od sebe, na dopust.
Trenutno stanje pri nas je precej nestabilno, predvsem ekonomsko. Vse to se kaže predvsem pri mlajši generaciji.

Beseda izgubljen je zelo težka, ampak žal lepo razloži trenutno stanje družbe. Vedeti morate, da mlada generacija ni dokončno izgubljena. To je le prehodno stanje. Tudi mladost je danes nekaj povsem drugega, kot je bila nekoč. Danes traja od 9. leta, ko punce dobijo prvo menstruacijo, pa tja do 25. Nekoč je bilo to obdobje mnogo mnogo krajše. Začelo se je kasneje, končalo pa bistveno prej. Drugi razlog za izgubljeno generacijo je dejstvo, da ni več rednih in stabilnih zaposlitev, ki smo jih bili vajeni dosedaj. Sam si danes svojim otrokom ne bi drznil obljubiti, da bodo s pridnim delom ustvarili določeno udobje. Zato je treba rešitve iskati v izobraževanju. Če se bo mlada generacija izobraževala in če bo razumela pravo bistvo življenja, se bo stanje duha spremenilo. Žal pa so pred nekaj leti v večini evropskih držav znižali subvencije in podporo ravno pri izobraževanju. To se mi zdi nedopustno. Pred nekaj meseci sem gostoval v televizijski oddaji na španski nacionalni televiziji in pogovarjali smo se o izobraževanju v Španiji. Omenil sem grozljiv statistični podatek o tem, da je 86 % zapornikov po svetu nepismenih. Mislim, da je to jasen podatek, kam je treba investirati. Realnost pa je žal nekje drugje. Eden od gostov oddaje je bil tudi poslanec, ki mu ta podatek ni nič povedal. Ni dojel bistva, ki sem ga želel povedati.

Ljubiti drug drugega je zagotovo nekaj najlepšega, kar se v življenju lahko pripeti. 30 let sem ugotavljal, kaj je ljubezen, in sedaj končno vem. Veliko je stvari, ki jih sami na sebi ne vidimo, drugi pa jih opazijo. Ravno zato potrebujemo drugega, da nam pove resnico o nas. Najboljši za to je ravno nekdo, ki nas ljubi. Zagotovo je on naše najboljše ogledalo in najboljši način, da spoznamo same sebe. In ko bomo sebe dobro poznali, bomo zagotovo srečneje in manj izgubljeno živeli.

Knjige so meni, kot bralcu, moji najboljši prijatelji. Povsod gredo z menoj – me podpirajo, razumejo, pokažejo mi resnico. Rad obiskujem knjižne sejme in vsakič znova se mi zdi, da je praznik. Zato upam, da bodo moje knjige postale njihove prijateljice. Vsaka knjiga res ni dobra, je pa vsaka lahko dobra prijateljica.

Vaše bralce pozivam oziroma vabim, da postanejo prijatelji knjig – mojih ali ne mojih. Vabilo velja za vse knjige. Knjiga je navsezadnje nekaj, kar si lahko delimo. Poleg tega pa je branje dobro za vzgojo.