Vaše naročje je temelj otrokove samostojnosti!
Prvi preizkus čustvene varnosti in starševskega poguma je prav odhod otroka v prvo varstvo. Porodniška je končana, dopusti tudi, otrok se že približno postavlja na nogice in s prvimi koraki in prvo besedo odide v tuje okolje. Morda bo to okolje nanj manj uglašeno ...
Beseda strokovnjakinje
Vrtec je dolga in močna prekinitev stika med otrokom in materjo, zato prebudi mehanizem navezanosti. To je organski odziv na prekinitev stika z varnim zavetjem, ki je tako za otroka kot za mamico izjemno intenzivna in tudi zahtevna preizkušnja. Težave ob uvajanju v vrtec so torej povsem običajen odziv – malčkov in njihovih staršev!
Mehanizem navezanosti prepoznamo po naslednjih otrokovih reakcijah: protest – jok in žalost – umik in strah. Nastopijo vedno, kadar je otrok v stiski, ali kadar je prekinjen njegov stik z ljubljeno osebo. Brez skrbi, prekinitev stika ni škodljiva sama po sebi, če ji seveda v nekem predvidljivem času sledi ponovna vzpostavitev stika. Takrat se mamica vrne po otroka in ji ta lahko »pove«, kako jo je pogrešal. Veliko varno navezanih otrok se na materino vrnitev odzove najprej s tem, da svoje dotedanje vedenje močno poslabšajo!
Veliko babic in vzgojiteljic sprejme materino vrnitev po otroka z besedami: »Takoj ko ste odšli, se je otrok pomiril in se je ves dan lepo igral!« ali pa »Do zdaj je bil tako priden, ko pa je prišla ponj mamica, se je začel grdo obnašati!« To je pravzaprav največji kompliment za mamico, saj sta otrokovo »lepo« vedenje in uspešna vključitev v novo okolje – seveda – njena in očkova zasluga!
Bistven nauk o varni otroški navezanosti je ta: otrokova samostojnost se gradi ob odhodih in prihodih iz varnega naročja v nov, tuj svet in nazaj. Otrok se samostojnosti nauči iz izkušenj, ki krepijo njegov občutek varnosti in zaupanja. Ko ve in začuti, da je zunanji svet prijazen, predvidljiv in naklonjen. Prava samostojnost se gradi izključno takrat, kadar odrasli začutimo in se uglasimo na otrokove potrebe ter mu pomagamo postopno premagati strah in v njegovem ritmu vstopiti v novo okolje. Otrok, ki čuti, da ga starši čutijo in mu pomagajo premagovati vsakodnevne izzive, se bo lažje vživel v novo okolje. Zdravega ritma in samostojnosti se ne gradi s pomočjo štoparice in metronoma, ampak s tem, ko lahko otrok ob starših čuti, kar čuti, izraža, kar ga moti, in s pomočjo odraslih besed pove, kar misli in doživlja. To pa se zgodi ob starših, ki mu omogočijo, da je, ko je lačen, spi, ko je zaspan, raziskuje, ko je varen in na ta način ob njih spoznava svojo notranjost ter se udomači v svojem telesu.
Dvomi in stiska, ki jih starši doživljajo ob koncu porodniške in vstopu otroka v varstvo pa so običajni, zdravi in kažejo na to, da so s svojim otrokom povezani. Zato lahko samo pohvalimo in podpremo njihov vsakodnevni pogum, da se od otroka poslovijo, sprejmejo njegovo stisko ob odhodu, ga pridejo iskat in ga umirijo, ter mu vsak dan znova pomagajo predelati vse nove pozitivne in negativne izkušnje, ki jih je doživel v varstvu.
Otroka v starosti približno enega leta, ko gre prvič od doma v svet, lahko pospremimo samo tako, da se uglasimo na njegove potrebe, sprejmemo njegovo stisko in mu pomagamo, da ob nas izkusi, da bomo vedno prišli nazaj in vedno znova dograjevali njegov občutek varnosti. Vsakokrat, ko se za trenutek ob njem zjutraj ustavimo in umirimo, ko si z našo pomočjo nadene čeveljčke in se nas oklene v strahu in pričakovanju, se vanj vtisne podoba našega toplega in varnega naročja, ki ga greje skozi vse dopoldne. In to naročje je temelj njegove prebujajoče se samostojnosti.
DR. KATARINA KOMPAN ERZAR, docentka na ljubljanski teološki fakulteti, zakonska in družinska terapevtka ter avtorica več knjig o družini in starševstvu.
Mehanizem navezanosti prepoznamo po naslednjih otrokovih reakcijah: protest – jok in žalost – umik in strah. Nastopijo vedno, kadar je otrok v stiski, ali kadar je prekinjen njegov stik z ljubljeno osebo. Brez skrbi, prekinitev stika ni škodljiva sama po sebi, če ji seveda v nekem predvidljivem času sledi ponovna vzpostavitev stika. Takrat se mamica vrne po otroka in ji ta lahko »pove«, kako jo je pogrešal. Veliko varno navezanih otrok se na materino vrnitev odzove najprej s tem, da svoje dotedanje vedenje močno poslabšajo!
Veliko babic in vzgojiteljic sprejme materino vrnitev po otroka z besedami: »Takoj ko ste odšli, se je otrok pomiril in se je ves dan lepo igral!« ali pa »Do zdaj je bil tako priden, ko pa je prišla ponj mamica, se je začel grdo obnašati!« To je pravzaprav največji kompliment za mamico, saj sta otrokovo »lepo« vedenje in uspešna vključitev v novo okolje – seveda – njena in očkova zasluga!
Bistven nauk o varni otroški navezanosti je ta: otrokova samostojnost se gradi ob odhodih in prihodih iz varnega naročja v nov, tuj svet in nazaj. Otrok se samostojnosti nauči iz izkušenj, ki krepijo njegov občutek varnosti in zaupanja. Ko ve in začuti, da je zunanji svet prijazen, predvidljiv in naklonjen. Prava samostojnost se gradi izključno takrat, kadar odrasli začutimo in se uglasimo na otrokove potrebe ter mu pomagamo postopno premagati strah in v njegovem ritmu vstopiti v novo okolje. Otrok, ki čuti, da ga starši čutijo in mu pomagajo premagovati vsakodnevne izzive, se bo lažje vživel v novo okolje. Zdravega ritma in samostojnosti se ne gradi s pomočjo štoparice in metronoma, ampak s tem, ko lahko otrok ob starših čuti, kar čuti, izraža, kar ga moti, in s pomočjo odraslih besed pove, kar misli in doživlja. To pa se zgodi ob starših, ki mu omogočijo, da je, ko je lačen, spi, ko je zaspan, raziskuje, ko je varen in na ta način ob njih spoznava svojo notranjost ter se udomači v svojem telesu.
Dvomi in stiska, ki jih starši doživljajo ob koncu porodniške in vstopu otroka v varstvo pa so običajni, zdravi in kažejo na to, da so s svojim otrokom povezani. Zato lahko samo pohvalimo in podpremo njihov vsakodnevni pogum, da se od otroka poslovijo, sprejmejo njegovo stisko ob odhodu, ga pridejo iskat in ga umirijo, ter mu vsak dan znova pomagajo predelati vse nove pozitivne in negativne izkušnje, ki jih je doživel v varstvu.
Otroka v starosti približno enega leta, ko gre prvič od doma v svet, lahko pospremimo samo tako, da se uglasimo na njegove potrebe, sprejmemo njegovo stisko in mu pomagamo, da ob nas izkusi, da bomo vedno prišli nazaj in vedno znova dograjevali njegov občutek varnosti. Vsakokrat, ko se za trenutek ob njem zjutraj ustavimo in umirimo, ko si z našo pomočjo nadene čeveljčke in se nas oklene v strahu in pričakovanju, se vanj vtisne podoba našega toplega in varnega naročja, ki ga greje skozi vse dopoldne. In to naročje je temelj njegove prebujajoče se samostojnosti.
DR. KATARINA KOMPAN ERZAR, docentka na ljubljanski teološki fakulteti, zakonska in družinska terapevtka ter avtorica več knjig o družini in starševstvu.
Komentarji