0
0,00
Vaša košarica je prazna
Hitro naročanje
E-naslov / članska št.:
Geslo:
 
Intervjuji / Prof. dr. Egon Pelikan, zgodovinar
 

Prof. dr. Egon Pelikan, zgodovinar

 
Tone Kralj, človek, ki je poslikal meje slovenskega etničnega prostora
 


Prof. dr. Egon Pelikan je zgodovinar, predstojnik Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in avtor vrste razprav ter monografij o zgodovini slovenskega političnega katolicizma ter zgodovini Primorske, tudi monumentalnega dela Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, katerega pripoved se v marsikaterih točkah stika z monografijo Tone Kralj in postor meje.

 
Univerzalni umetnik Tone Kralj je širši znanosti znan predvsem po svojih monumentalnih ilustracijah Martina Krpana iz leta 1954. Njegovo delo v sakralnih prostorih Primorske pa je poznano predvsem strokovnjakom. To bo prav gotovo spremenila prav ta razkošna monografija. Kako se je rodila ideja o knjigi Tone Kralj in prostor meje?
 

Osebno sem se zanimal za slikarja Toneta Kralja že zelo dolgo. Prvič sem se srečal z njegovo vlogo ob pisanju knjige Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom pred več kot petnajstimi leti. Šele v zadnjih letih pa sem prišel na idejo, da bi raziskal zgodovinsko ozadje nastanka teh številnih, na poseben način provokativnih cerkvenih poslikav v primorskih cerkvah.

Iritirajo s tem, da česa takega v cerkvenem miljeju nismo navajeni. Če bi jih presojali s kriteriji kakega ortodoksnega teologa s konca 19. stoletja, bi jim morda očitali celo blasfemijo, saj v biblijsko naracijo in verska sporočila cerkvenih poslikav vnašajo slovenski iredentizem, nacionalizem in sočasno tudi antifašizem in antinacizem.

 
Kateri ključni zgodovinski momenti so vplivali na Kraljevo delo?
 

Zagotovo je nanj vplivalo domače okolje (oče je bil znan vaški rezbar) in pozneje tudi hitra uveljavitev njegovega brata, akademskega slikarja Franceta Kralja, na slovenskem likovnem prizorišču. V tedanji Kraljevini SHS je bilo zanj pomembno tudi njegovo sodelovanje v Klubu mladih. Bil je član programske umetniške skupine Kluba mladih (od leta 1926 preimenovane v Slovensko umetniško društvo), ki je pod vodstvom Franceta Kralja prirejala razstave po Sloveniji, po večjih mestih Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in v tujini. V dogajanje na umetnostni sceni v Kraljevini SHS je bil Tone Kralj torej močno vpet. Člani Kluba mladih so bili Domicijan Serajnik, Ivan Čargo, Nande in Drago Vidmar, Ivan Napotnik, Veno Pilon, Božidar Jakac, Ivan Napotnik in drugi. Med člani so bili tudi njegovi dobri znanci in prijatelji in vrsta tedaj že uveljavljenih ekspresionistov iz Julijske krajine, v kateri je, po prvi svetovni vojni, ostala v Kraljevini Italiji »dobra« četrtina današnjega slovenskega ozemlja in prebivalstva.

Drugi ključen vpliv je njegovo delovanje v Evropi. Med letoma 1920 in 1923 je študiral kiparstvo v Pragi, pozneje pa se je izpopolnjeval še na Dunaju, v Parizu in Benetkah. V Rimu je študiral arhitekturo. Slogovno je bil sprva naslonjen na dunajsko secesijo pozneje na nemško »novo stvarnost«, ki je ostala eden izmed sestavnih delov njegovega ustvarjalnega koncepta bolj ali manj vse do druge svetovne vojne in še po njej.

Glede primorskih cerkvenih poslikav danes vemo, da sta nanj vplivala Tajna krščanskosocialna organizacija in Zbor svečenikov sv. Pavla. Organizacija slovenske duhovščine je povezovala približno 300 duhovnikov v Julijski krajini v sistematično tajno antifašistično delovanje, financirano iz Kraljevine Jugoslavije. Odločilno so nanj torej vplivali prav ljudje iz kroga primorske duhovščine in primorskih krščanskih socialcev. Po prihodu na Primorsko se je namreč znašel med »sebi enakimi«. Engelbert Besednjak, Virgilij Šček, Janko Kralj, Josip Abram, Ignacij Valentinčič in mnogi drugi laični intelektualci in duhovniki iz krščanskosocialne politične sredine so bili družbeno angažirani in socialno čuteči, izhajali so iz skromnih družinskih razmer, mnogi od njih so bili tisto, čemur rečemo »self made man«, skupno jim je bilo, da so bili globoko religiozni in da so živeli v deželi, ki je bila odprta v svet.

Trst je bil pred prvo svetovno vojno ena izmed evropskih prestolnic in v njem se je, tako kot tudi v širšem srednjeevropskem prostoru, oblikovala »forma mentis« primorskih krščanskih socialcev. Janko Kralj je npr. študiral pravo v Gradcu, Zagrebu, Ljubljani in Padovi. Engelbert Besednjak je končal študij na univerzi na Dunaju, Virgil Šček je študiral teologijo v Gradcu ... Tako v svet odprta je bila izobrazba nekaterih idejnih in političnih voditeljev primorske krščanskosocialne sredine oz. Tajne krščanskosocialne organizacije, med katerimi se je znašel slikar Tone Kralj po prihodu na Primorsko.

 
Kot osebnost je bil Kralj drzen, večen in nepo-pravljiv upor-nik, kot umetnik edinstven v slovenskem in evropskem merilu. Katera izmed njegovih osebnostnih značilnosti vas je najbolj prevzela?
 

Najbolj preseneča nekaj, kar je na Primorskem sicer redkost – namreč molčečnost, vase zaprtost, dolgoročno načrtovano delovanje.

Ko je kolegica iz Univerze v Chicagu prišla na konferenco na Znanstveno raziskovalno središče v Kopru in se je seznanila s Kraljevim delom, se je domislila originalne formulacije: da je Tone Kralj Slovencem zapustil »Message in a Bottle«, »sporočilo v steklenici«, za katero je vedel, da ga bomo enkrat našli in razvozlali … Samo pomislite, da je o svojih cerkvenih poslikavah javno spregovoril šele leta 1972 in še takrat komaj kaj povedal o njih!

 
Poslikave cerkva s Kraljevimi slikarijami imenujete evropski fenomen, v sklepni besedi pa pozivate k ohranitvi in ohranjanju (!) njegovega izjemnega življenjskega dela?
 

Seveda. Maja letos smo imeli v Kopru na Znanstveno raziskovalnem središču, kjer sem zapos-len, mednarodni znanstveni posvet, ki so se ga udeležili vodilni strokovnjaki za t. i »markacije prostora« v evropski zgodovini. Z vrhunskimi poznavalci iz univerz v Firencah, Chicagu, Humboldtove univerze v Berlinu, univerze v Rimu idr. smo si bili edini, da česa takega, torej fenomena ideološke markacije prostora v cerkvenem ambientu, ki bi označeval etnično mejo z antifašizmom v takih dimenzijah, ni nikjer na svetu. Dolžni smo jih ohraniti.

Kraljeve poslikave so barometer hudih zgodovinskih okoliščin fašizma in nacizma in preživetja slovenske etnične skupnosti v tem prostoru. Če bi jih pustili propasti in bi izginile, bi bil to odraz stanja, ko puščamo vnemar še kaj mnogo širšega od samih Kraljevih cerkvenih poslikav v tem izpostavljenem prostoru …
Ko poslikav ne bi več bilo, bi to pomenilo, da tudi vsega tistega, mnogo bolj pomembnega od poslikav, v tem prostoru med Triglavom in Jadranom – ni več.

 
 
Suzana Jeklic