Vsaka podobnost z resničnimi osebami je popolnoma naključna
Mojca Širok, publicistka in novinarka RTV Slovenija, je bila trinajst let dopisnica iz Italije in Vatikana, sedaj živi in dela v Bruslju. Na začetku svoje novinarske poti je za Mladino poročala o domnevnem pranju denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic. K tej nikoli do konca raziskani temi se vrača z romanom Evidenca. V svojem literarnem prvencu Pogodba, za katerega je dobila nagrado modra ptica 2018, nas je popeljala v osrčje mafijskega dogajanja v Italiji, v njegovem nadaljevanju pa prepleta italijansko podzemlje s slovenskim. Obe knjigi sta del trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj. Je tudi avtorica publicističnih knjig Zadnji rimski cesar, Oblast brez obraza in Od Benedikta do Frančiška.
Vaš literarni svet je polnokrvnih likov, za katere nam, bralcem, zagotavljate, da so "plod avtoričine domišljije". Pa res živijo le v vaši knjigi?
Upam, da ne samo tam. Upam, da zdaj živijo tudi med bralci. Če me pa sprašujete, če so literarizirana kopija kakšne resnične osebe, vas moram res razočarati. Nobene resnične osebe v knjigi ni, so pa vse izmišljene osebe sestavljene iz različnih resničnih oseb.
Ničesar ne bom izdala, če rečem, da se v Evidenci dogodki prepletajo tako hitro kot v kakšnem James Bondu. Ali dogodke, ki jih opisujete, vidite tudi kot film ali TV-nadaljevanko?
Vidim jih kot serijo prizorov, ki se zlivajo v celoto, ki imajo ritem, dinamiko, ki so polni in ki bralca ne razočarajo, ne dajo mu občutka, da so tam, ker mora nekdo zapolniti nekaj vrstic, podaljšati knjigo za še nekaj znakov, ampak je vsak člen verige tam zato, da veriga drži. Če je pa to film ali nadaljevanka, pa ne bi vedela. To potem ne bi bila več moja zgodba, moje videnje dogajanja, ampak videnje nekoga drugega.
Kot novinarka se morate držati dejstev in dokazov, v fikciji je mogoče prav vse ... Predstavljam si, da je novinarsko delo pogosto povezano tudi z "mukotrpnim" preverjanjem dejstev. Na katere pisateljske čeri pa morate biti pozorni pri pisanju literature? Da ne diši preveč po resničnem dogajanju?
Tega še nisem prav zares do konca naštudirala. Ker je spogledovanje z resnico tako mamljivo, včasih te prav srbijo prsti, da bi bil bolj direkten, ampak v čem je potem smisel? To je roman, ne pamflet. Resnično življenje je navdih zanj, nato se mora umakniti in dati prostor domišljiji. Bralca peljati nekam, kjer še ni bil, a mu je hkrati vse domače. Mu je blizu, četudi mu je tuje.
Najraje imam pisatelje, ki mi pripovedujejo o nečem, kar mi je popolna neznanka, a imam iz njihovega pripovedovanja občutek, kot da je bilo od nekdaj z mano, kot da sem bila tudi jaz že tam, samo opazila tega nisem. Tiste pripovedi, tista pisanja, ko si rečeš, saj res, poglej si no, seveda, tako je to, saj drugače tudi ne more biti.
Že skoraj dve leti nam življenje kroji nek novi virus. Kako je vplival na vaše delo? Bi se dalo tudi o njem napisati napeto kriminalko?
Nedvomno. Glavna junakinja bi bila novinarka, ki piše kriminalni roman o pandemiji, a jo najdejo zadavljeno, v prtljažniku njenega avta pa tri škatle cepiva znanega proizvajalca, za katerega se izkaže, da je ponarejeno, saj ni cepivo, ampak navadna fiziološka voda. Kdo je to storil? Zakaj? Predvsem pa, zakaj je morala umreti zala novinarka? In še bolj pomembno, je imela tudi ona kaj zraven pri tej prevari?
Toliko za začetek. Bo pa to roman, ki ga bo napisal nekdo drug, meni se v tem trenutku res ne da še v izmišljenem svetu tičati v tej morasti zgodbi.
In zadnje, a najpomembnejše, vprašanje: kakšni so vaši pisateljski načrti v prihodnosti?
Napisati roman, ki bo zaokrožil zgodbo prvih dveh, ki se bo dogajal v Belgiji in ki bo bralcem vsaj toliko všeč, kot sta jim bila prva dva. To je načrt, če se bo uresničil, bomo pa še videli.
