Dr. Veronika Podgoršek
Dr. Veronika Podgoršek je doktorirala iz družinske relacijske terapije in se specializirala za objekt-relacijsko teorijo na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu v ZDA. Terapevtsko delo opravlja na Psihoterapevtskem inštitutu, ki ga je ustanovila leta 2006. Ob tem je tudi kolumnistka, predavateljica in pogosta gostja radijskih in televizijskih oddaj. Je poročena in mati treh deklet. Ljubezen na terapiji: Vodnik do srečnega partnerstva je njena tretja knjiga.
Komu je namenjena vaša tretja knjiga?
Knjiga je namenjena vsem, ki sklepajo odnose. Želela sem obravnavati celostni partnerski odnos z mnogoterimi komponentami, kot so: komunikacija, intimnost, spolnost, finance …, skratka želela sem narediti celostni vodnik za vsakogar, ki sklepa partnerske odnose, naj si bo starš ali partner.
Kakšen je idealen zakon oz. partnerstvo? Kdaj lahko rečemo: najin zakon je uspešen, srečen?
Ko dva delujeta v dobro drug drugega. Predpogoji za uspešen zakon so: podoben način življenja, vrednote, prioritete in potrebe. Imeti pa moramo tudi srečo, da naletimo na nekoga, ki nam je zelo podoben, in da lahko vse to skupaj vrednotita in nadgrajujeta. Glavna komponenta pa je intimnost, v smislu zmožnosti, da se drugemu predamo, in pa komunikacija. Komunikacija je tako zdravilo kot tudi gorivo za vse. Med seboj moramo komunicirati, moramo se spoznavati, naše vzorce, naša dojemanja stvari. Običajno se pari ustavijo pri tem, da si povedo, kaj jim ni všeč, ampak to ni dovolj. Vedeti moramo tudi, zakaj nam nekaj ni všeč, in najti tisto, kar je za oba sprejemljivo. Na koncu pa moramo zadevo nadgraditi še z načrtom, kako do tega priti. Ves čas pa je treba za to delati.
Je srečen zakon pogoj za srečno družino?
Ja, kajti če sta partnerja nesrečna, otroci to čutijo. Neizpolnjen moški oz. neizpolnjena ženska ne more biti zadovoljna.
V knjigi omenjate sram, ki je po vaše najbolj uničevalno čustvo ...
Sram je poniževanje. Ko starši otroka stalno ponižujejo, češ da nikoli ni nič dovolj dobro, ga psujejo, zanemarjajo … To je tisto, kar človeka kot bitje zaznamuje. Tak človek nima lastne vrednosti. Na primer, jeza sama na sebi je lahko konstruktivna. Če pa ob jezi ponižujemo, se pojavi sram. Ta pa je prav zaradi občutka razvrednotenja tako uničevalen. To je, če npr. otroku rečemo: »Joj, kako si ti neumen!«, namesto da bi mu dejali: »Pri tej nalogi se pa nisi dovolj potrudil.«
In če v otroštvu nismo vsega izpeljali, kot bi morali, imamo na voljo popravni izpit?
Ja, v adolescenci se dogaja drugo kritično zorenje možganov. Če pa starši tudi kasneje v življenju ugotovijo, da so naredili napako ali krivico, se lahko kadarkoli, tudi pri 70-ih opravičijo svojemu takrat že odraslemu otroku. Kdor to stori, naredi ogromno, saj s tem »otroku« omogoči, da zaživi na novo. Otrok, ki so se mu dogajale krivice, si celo življenje na neki način želi priznanja staršev. In kdor to stori – prizna napako – naredi največ, kar lahko.
Starši znamo otroka potolažiti, ko je žalosten, kadar je jezen, pa sploh ne vemo, kam s to jezo?
Jeza je pomembno čustvo in ne moremo se delati, da ne obstaja ali da je slaba. Otrokovo telo reagira na nekaj. To ni zanemarljivo. Starši se jeze ustrašijo, ker niso navajeni z njo ravnati. Ob jezi je treba otroka vprašati, kaj ga jezi, in ko bo začel govoriti in ga bomo samo poslušali, bo jeza izpuhtela. Ker bo otrok slišan. Velikokrat pa se zgodi, da pride otrok jezen domov in želi nekaj povedati, potem pa odrasli že vnaprej pridiga, kaj bi otrok moral in česa ne bi smel. Otrok želi, da ga poslušamo.
Danes se veliko govori o super ženskah, ki so skrbne mame, uspešne v službi, odlične kuharice in strastne ljubimke. Od kod potreba po popolnosti?
To je Facebook-manija. Vse je in vsi so samo super. Dejstvo pa je, da vsi mi jočemo, trpimo, smo jezni, razočarani, veseli … To je predvsem davek pretekle nesamostojnosti žensk. Zato danes ženske želijo pokazati, da vse zmorejo same. Mislim, da je to le pretiran odmik, ki je nerealen, saj ni lepšega kot hoditi v dvoje, si pomagati in delovati v dobro drug drugega.
