Eli H. Radinger: To je vez, zaradi katere smo BOLJŠI LJUDJE
Ženska, zaljubljena v pse in modrost volkov
Z gospo Eli H. Radinger smo se pogovarjali v začetku marca, tik preden se je odpravila v Cankarjev dom na predstavitev knjige Modrost starih psov in pogovor z obiskovalci dogodka. Za Založbo Mladinska knjiga je posnela kratek video, hkrati z njim pa je nastajal tudi intervju.
Elli H. Radinger (1951) je specialistka za volkove, raziskovalka narave ter avtorica knjig, v katerih se posveča volkovom, psom in naravi. Nekdanja odvetnica in ustanoviteljica neprofitne organizacije »Society for the Protection of Wolves« je večino odraslega življenja preživljala v ameriškem narodnem parku Yellowstone in opazovala divje volkove.
Danes s psičko Shiro živi v Nemčiji in poleg pisanja knjig izdaja revijo »Wolf« ter predaja svoje znanje na seminarjih in predavanjih. Knjiga Modrost starih psov je prevedena v več kot 15 jezikov.
Modrost starih psov govori o staranju naših štirinožnih spremljevalcev. Zakaj ste se posebej posvetili tej temi?
Namerno nisem napisala le priročnika na to temo, dovolj jih je. Želela sem nov pristop z deljenjem svoje osebne izkušnje življenja s starimi psi. V svojem biltenu Wolf & Hund sem bralce in lastnike starih psov prosila, naj mi zaupajo svoje zgodbe, in ganili sta me globina in nežnost odnosov ljudi do starejših psov. Naši štirinožni prijatelji – tako kot stari ljudje – so doživeli veliko in imajo veliko znanja in izkušenj, ki nam jih lahko posredujejo, če le odpremo svoje oči in srca.
Psi nam pokažejo svet, ki je precej drugačen od človeškega, kraj, ki nas spremeni. Če se zaljubiš v psa, vstopiš v novo sfero, univerzum, v katerem obstajajo obredi, pravila in drugačen način povezovanja.
Konrad Lorenz je rekel: »Želja imeti žival izvira iz prastarega prvinskega motiva – namreč hrepenenja kulturnega človeka po izgubljenem paradižu.« Morda ta paradiž vidimo v očeh naših psov.
Vaš labradorka Shira je glavna junakinja knjige. Kdaj ste se prvič zavedli, da se tudi Shira stara?
Nekega dne se je na sprehodu pred Shiro pojavila veverica, a Shira ni stekla za njo kot vedno, ampak jo je le gledala, kako se vzpenja na drevo. Pogledala sem Shiro in prvič opazila, da je njena dlaka okoli gobca siva, da so njene oči motnejše. Doma sem si ogledala album s slikami, na katerih je bila še mladiček, in se spraševala: Kaj se je zgodilo? Kje na poti med psičko, mladim psom in odraslim psom sem jo izgubila? Zakaj nisem opazila, da se stara? Mislim, da se mnogi starši najstnikov počutijo enako.
V knjigi Modrost starih psov ste se dotaknili vseh najpomembnejših tem, povezanih s tem, kako poskrbimo za svoje štirinožne prijatelje. Dobro je, da imamo takšne knjige, saj govorite tudi o čustveni plati sobivanja s psi. Zakaj je to tako pomembno?
Dandanes največ knjig o oskrbi psov govori s tipično tehničnega oz. znanstvenega vidika, kar je čisto v redu, saj moramo dejstva poznati. Vendar se nas suhoparni podatki ne dotaknejo tako, kot se nas dotaknejo čustva. Že pri volkovih sem v svojo zgodbo vključila čustva. Če bi le opisovala, kako je treba skrbeti za starejšega psa ali kaj se z njim dogaja, kar do neke mere tudi sem, moje zgodbe ljudje ne bi mogli doživeti na način, kot so jo lahko skozi mojo osebno izkušnjo.
V knjigi ste prav tako predstavili najnovejša znanstvena dognanja, za katera ljudje vemo že od nekaj, odkar sobivamo s psi. Je to tisto, s čimer lahko tudi ljudi, ki niso preveč “navdušeni” nad psi, prepričate, da bi spremenili svoje mnenje?
Nikogar ne želim prepričati, da bi si omislil psa: psa si želiš ali pa ne, za pse je bolje, da jih nimajo ljudje, ki si jih ne želijo ...
Da, vendar so takšne knjige, kot je vaša, pomembne, saj spreminjajo mnenja ljudi! Ozaveščajo, v mnogih državah po svetu se posamezniki zavzemajo, da bi živali dobile osebnostne pravice, na podlagi katerih bi jih lahko učinkoviteje zaščitili. Se bojimo priznati dejstvo, da živali čutijo?
Mislim, da ne, vsaj ne več. Bilo je tako, še znanstveniki so govorili, da živali ne čutijo, da le reagirajo. Zdaj pa tudi znanost potrjuje da, seveda, živali čutijo – prav tako kot mi, ljudje.
Kar je popolnoma samoumevno za vse nas, ki imamo živali ...
Seveda, in moramo se zavedati, da tudi živali na kmetiji, prašiči, krave ..., čutijo! To dejstvo je treba poznati in ga potrditi!
Npr., ljudje so včasih imeli psa na dvorišču, psi niso sodili v hišo. To se je spremenilo. Še danes pa so, na žalost, ljudje, ki pse privezujejo na verige. Danes je dejstvo, da so psi družinski člani, na splošno sprejeto, želimo si, da bi bili z nami srečni. Kot volkovi so tudi psi krdelne živali, zato sem že marsikomu rekla, naj ima psa v hiši, če želi tudi v spalnici, saj si psi želijo biti v naši neposredni bližini.
Z nami v mestih živi vedno več domačih živali. Psi, ki potrebujejo svoj sprehod, po parku ali v mestu so pogosto tarča kritik zaradi neodgovornih lastnikov, ki ne počistijo za njimi ... Kako bi se jih morali lotiti?
To je stvar srčne kulture. Svoje smeti pospravim za sabo, prav tako kot se mi zdi normalno, da počistim tudi za svojim psom. Ne vem, zakaj so ljudje tako brezobzirni in neotesani. To je tisto, kar povzroča težave! Niso krivi psi, ampak njihovi lastniki.
Nekaj let nazaj me je presenetilo število pasjih kakcev na cestah Münchna. Pred desetimi, petnajstimi leti tega ni bilo ...
Da, gre za to, da se je povečalo število psov v urbanem okolju in za to, da bi morali te kršitelje (kot tiste, ki cigaretni ogorek vržejo kar na tla), oglobiti! Potem bi se situacija začela spreminjati. 20, 50, 100 € kazni – morali bi biti strogi in dosledni!
V svoji knjigi primerjate življenje psov in ljudi. Kaj se ljudje lahko naučimo od svojih živalskih prijateljev? Še posebej, ko ostarimo?
Kot odgovor naj citiram naslove nekaterih poglavij iz knjige, ki že sami povedo vse: Starost je vprašanje zornega kota. Brez obžalovanja. Kdo potrebuje popolnost? Materialna plat ni pomembna. Vsak dan je darilo. Premagajte svoj strah. Sprejmi tisto, česar ne moreš spremeniti. Ljubezen nikoli ne umre. Življenje se nadaljuje.
Ste pisateljica s poslanstvom, saj s svojimi knjigami pa tudi spletnimi objavami ozaveščate bralce po vsem svetu. Kaj pa vi najraje berete v prostem času?
Berem vse po vrsti – naravoslovne in leposlovne knjige, kriminalke. Vse je odvisno od tega, kaj delam v nekem trenutku. Trenutno pišem novo knjigo, in ker le-ta opisuje naravo, si potrebno “distanco” zagotovim z branjem kriminalk.
