Slastno in zdravo, z vonjem po morju in soncu ...
»V veliko veselje mi bo, če vas bom navdušila za grško kuhinjo, saj je zelo okusna in zdrava, priprava jedi pa ni zapletena in se je z lahkoto loti tudi začetnik. Želim vam veliko zadovoljstva in kulinaričnih užitkov ob kuhanju in okušanju.« Marjana Fras
Grki se na praznike pripravljajo s 40 dnevnim postom, ko mnogi uživajo samo zelenjavo ali pa ne uživajo niti olja, torej, kar se vere tiče, jo jemljejo še bolj resno in se držijo tradicije. Praznovanje je zelo tradicionalno in praznujejo v večjem družinskem krogu s sorodniki in prijatelji, za njih so prazniki še bolj pomembni in pompozni, kot za katolike. Za veliko noč se pečejo velikonočne pletenice in keksi, pripravlja se velikonočna enolončnica, ki pripravi telo na uživanje mesa po dolgem postu, na roštilju se peče jagnje ali koza. Običajno se praznuje zunaj, v naravi, z glasbo in plesom, miza pa je obložena z dobrotami. Ob vstajenju Kristusa se organizira velik ognjemet in je zelo praznično. Običaji in navade so bolj jasno in v večji meri določeni. Božiča si ne bi znali predstavljati brez božičnih kolednic in tradicionalnih božičnih piškotov, kot so melomakarona in kurabjedes, in seveda prestop v novo leto ni možen brez novoletnega kolača Vasilopita, v katerega skrijejo kovanec, ki prinese srečo tistemu, ki jo dobi v svojem kosu.
Grčija ima precej jedi po katerih je znana. Skoraj vsi poznajo in imajo radi suvlaki pito. Torej v pito (tortiljo) zavit ražnjič s tzatziki omako, čebulo, paradižnikom in ocvrtim krompirčkom. Že v antični Grčiji so zavijali lističe vinske trte v dolmades, ki so še danes znani po celem svetu.
Grčijo predstavlja tudi znana grška solata, »ta prava« musaka z jajčevci, baklava, špinačina pita in preostale slane pite, feta iz ovčjega sira, pa tudi kremasti grški jogurt, ki se z medom postreže kot sladica. Pijače, po katerih slovi Grčija so uzo in recina – vino z borovo smolo – in seveda vsem znana metaksa.
Posebej poleti, ko je vroče, grške gospodinje vstanejo zgodaj zjutraj in že takrat postavijo jed v pečico. V obdobju, ko je še posebno vroče, se peki v hiši raje ognejo in postrežejo s svežimi solatami ali sadjem. V navadi je tudi, da pekač s pripravljeno jedjo odnesejo v pekarno, kjer jim jed spečejo in jo potem pečeno odnesejo domov.
Grške gospodinje prisegajo na to, da sta peka in kuhanje na olivnem olju bolj zdravi in bolj okusni. Ker je olivnega olja dovolj, res ne štedijo z njim. Nihče niti ne pomisli na to, da bi ga bilo škoda. Večinoma veljajo rastlinska olja za nekaj drugorazrednega in jih uporabljajo bolj poredko, seveda pa v restavracijah in tavernah za cvrtje uporabljajo rastlinsko olje.
Krompir je v grški kuhinji zelo priljubljen, res pa je, da se ga kot priloga večinoma cvre (pomfri) ali peče v pečici. So pa mnoge grške jedi pripravljene z rižem; špinača z rižem, dolmades so z rižem, zelje z rižem, na Kreti dodajo riž čičeriki in leči, za praznično kosilo na Kreti se pripravi jagnjetina z znano jagnječjo rižoto. Ko otrokom določena jed ni všeč, jim matere pogosto ocvrejo krompirček in to se jim zdi nekaj zdravega. Moje hčerke so se včasih pritoževale, ker jaz krompirčka nisem cvrla.
V Grčiji nisem pogrešala slovenskih jedi, saj sem kuhala kombinirano, tako grške kot tudi slovenske jedi, kot so zelje in pražen krompir. Žgancev pa res nisem kuhala, ker nisem njihova posebna ljubiteljica, pa tudi hčerke nad njimi niso bile navdušene. Sem pa večkrat pekla jabolčni štrudelj ali jabolčno pito. Hčerke pa so v Grčiji pogrešale ocvrtega (pohanega) piščanca, kar so seveda nadoknadile, ko smo prihajali na obisk v Slovenijo.