Preobrazba in opolnomočenje ženske
Erica Johnson Debeljak (1961) se je rodila v San Franciscu, študirala pa v New Yorku ter diplomirala iz francistike in magistrirala iz ekonomije. Pet let je kot finančna analitičarka delala v bančništvu. Leta 1993 se je poročila s pesnikom in pisateljem Alešem Debeljakom (1961–2016) in se preselila v Slovenijo. Tu se je posvetila pisanju in prevajanju. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999, sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz, zbirka kratkih zgodb Tako si moj, memoaristika Prepovedani kruh, romana Antifa Cona in Tovarna koles ...
Da, ta dar sem nosila v sebi, res pa je, da ne vem, ali bi ga sploh kdaj razvila, če se ne bi leta 1993 poročila z Alešem in prišla živet v Slovenijo, če se ne bi zgodila prva velika sprememba v mojem življenju – migracija čez pol sveta – ki je iz mene priklicala ta dar, in ali bi v Ameriki našla tako dojemljive bralce, kot sem jih našla v Sloveniji.
Aleš me ni učil tega, kako pisati, vendar me je nenehno podpiral in spodbujal, ko sem odkrila svojo strast za pisanje. Aleša so občudovali zaradi mnogih stvari: njegovih retoričnih sposobnosti, izjemno širokega in raznolikega znanja, plodovitega pisanja poezije in esejistike, vendarle ga, v retrospektivi, najbolj občudujem kot mentorja, kot predanega učitelja mladih. Ko je umrl, sem prejela številna sporočila; brez Aleša ne bi nikoli postala novinarka, profesorica in ne bi sledila klicu poezije ... Za njegovo podporo, ki mi jo je izkazoval v času, ki sva ga preživela skupaj, sem mu neizmerno hvaležna. Verjamem, da sem, potem ko ga ni bilo več, lahko preživela prav zaradi tega daru pisanja. Zato sem mu posvetila to knjigo ...
Ne, ničesar ne bi ne spremenila ali izpustila, čeprav so v njej stvari, ob katerih se še vedno počutim malce nelagodno (ampak prepričana sem, da se kdo drug počuti še bolj nelagodno, in zato mi je žal…). Pisanje avtobiografije prinaša pomisleke etične narave, ki pri fikciji niso prisotni, čeprav je tudi fikcija pogosto avtobiografska. V knjigi sem namreč izpostavila nekatere prijatelje (njihova imena sem spremenila) pa tudi intimne detajle o tem, kako smo v družini, še posebej moji otroci, doživljali to grozljivo tragedijo pa tudi o Alešu sem napisala stvari, za katere bi morda on želel, da jih javnost ne bi izvedela. Te ranljive izpostavljenosti bi se moral zavedati vsak avtor.
Knjiga je začela nastajati kot neke vrste terapija zame, da bi se znebila travme, da bi to surovo izkušnjo bolečine prelila v zgodbo. Ko pa sem začela, se mi je zdelo samo po sebi umevno, da bo imela zadeva smisel le, če bom pisala popolnoma iskreno. Zato sem kar pisala in pisala ter se odločila, da bom o dejanskem izidu knjige razmišljala šele takrat, ko bom končala. Verjamem, da ima knjiga močan naboj, da je tema pomembna in naslavlja tabuje, ki so v javnosti pogosto potlačeni. Priznam pa tudi, da je bila objava knjige z moje strani neko dejanje kljubovanja, kot da ne bi imela ničesar več izgubiti, kot bi hotela reči: »Zdaj sem takšna! Vzemite ali pustite!« Če je ne bi objavila in bi jo zaprla v predal, bi bilo to tako, kot da bi v predal zaprla samo sebe.
Vedno se počutim najmočnejšo, ko pišem v avtobiografskem tonu, čeprav sem pisala tudi romane in kratke zgodbe. A verjemite mi - tudi mene trpinčijo dvomi in strahovi, da sem razkrila preveč.
To, da so Američani bolj odprti kot Slovenci, je stereotip, vendar je v njem, tako kot v drugih stereotipih, tudi zrno resnice. A to je le del zgodbe in vsekakor ne njen najbolj zanimiv del.
V zadnjih dvajsetih letih je avtobiografsko pisanje doživelo pravi razcvet, ne le v Ameriki, ampak na mnogih književnih trgih po svetu in v Sloveniji, in prav nič ne kaže, da se bo to ustavilo. Nekateri elitisti verjamejo, da je to zato, ker so bralci postali manj sofisticirani, drugi literarni teoretiki pa, da so bralci lačni avtobiografskih zgodb, še posebej v času, ko ljudje po vsem svetu vedno manj zaupajo oblastem. Pravijo, da si v tem času ljudje bolj želijo “resničnih” kot izmišljenih zgodb, saj slednje dojemajo kot nepomembno oz. nepotrebno razkošje.
Ne vem, od kje mi pogum ali kaj me sili, da o sebi pišem tako iskreno in se ukvarjam z občutljivimi tabu temami. Vedno se počutim najmočnejšo, ko pišem v avtobiografskem tonu, čeprav sem pisala tudi romane in kratke zgodbe. A verjemite mi – tudi mene trpinčijo dvomi in strahovi, da sem razkrila preveč. Preden je knjiga izšla, zaradi živčnosti nisem spala cel mesec. A so me nagradili odzivi bralcev. Očitno je knjiga med slovenskimi bralci zadela na pravo struno, mnogi so ob njej doživeli svojo, osebno katarzo ...
Zgodbe o znanih zgodovinskih vdovah so me spodbudile, da sem v iskalnik na googlu vtipkala “vesela vdova” in bila nagrajena z iztočnicami od vesele do smrtonosne črne vdove ... Nosi ta strupena pajkovka v svojem imenu naše, človeške, predsodke o vdovah?
Pajkovka črna vdova je polna simbolizma. V sodobni kulturi je postala neke vrste kliše, iz katerega so nastali številni filmi o nevarnih ženskah. Kar pa se tiče predsodkov o vdovah – črna vdova je vdova prav zato, ker ubije svojega partnerja. S tem uteleša predsodke, da so ženske vedno na neki način krive za smrt svojega moža. V knjigi Roop Kanwar, indijsko sati vdovo, sežgejo skupaj z mrtvim možem, kar je dramatična ilustracija kulturnega verovanja. V nasprotju z Roop pa črna vdova uteleša nevarno, nasilno, seksualno žensko – uničevalko moških. V tem smislu je bolj podobna morilki Juditi iz mojega panteona vdov. Medtem ko sem pisala knjigo, sem se zaljubila v vse vdove v moji knjigi, a mi je Judita najbolj pri srcu. Mnoge feministične strokovnjakinje jo zavračajo zaradi njene seksualne čistosti in dejstva, da umor zagreši v imenu patriarhije, jaz pa občudujem njeno pravičnost in jezo, njeno lepoto in zgovornost, njeno moč in neomajno predanost cilju.
Pajkovka črna vdova je polna simbolizma. V sodobni kulturi je postala neke vrste kliše, iz katerega so nastali številni filmi o nevarnih ženskah. Kar pa se tiče predsodkov o vdovah – črna vdova je vdova prav zato, ker ubije svojega partnerja. S tem uteleša predsodke, da so ženske vedno na neki način krive za smrt svojega moža. V knjigi Roop Kanwar, indijsko sati vdovo, sežgejo skupaj z mrtvim možem, kar je dramatična ilustracija kulturnega verovanja. V nasprotju z Roop pa črna vdova uteleša nevarno, nasilno, seksualno žensko – uničevalko moških. V tem smislu je bolj podobna morilki Juditi iz mojega panteona vdov. Medtem ko sem pisala knjigo, sem se zaljubila v vse vdove v moji knjigi, a mi je Judita najbolj pri srcu. Mnoge feministične strokovnjakinje jo zavračajo zaradi njene seksualne čistosti in dejstva, da umor zagreši v imenu patriarhije, jaz pa občudujem njeno pravičnost in jezo, njeno lepoto in zgovornost, njeno moč in neomajno predanost cilju.
Nisem prepričana, da sem se že preobrazila. Zagotovo je bilo pisanje Device, kraljice, vdove, prasice ključno v tem procesu. Pa mi je vendarle še vedno tuje to stanje samske ženske in matere samohranilke, osamljenega bivanja (čeprav nisem pogosto sama, saj je moja hiša polna mladih ljudi in prijateljev).
Hkrati pa zavračam prepričanje, da je poglavitni življenjski cilj ženske v mojem položaju ta, da si poišče drugega moškega le zato, da ga ima, ali da znova postane ena polovica para. Mogoče je čas, da raziščemo drugačne družbene in bivanjske ureditve, ne le dolgotrajne oz. večne monogamnosti, ki je pogosto neuspešna, in je, navkljub temu, za mnoge edina sprejemljiva oblika družine.
Zaenkrat poskušam delati le stvari, ki me zapolnjujejo in stimulirajo, stvari, ki me osrečujejo. Zame so bistvenega pomena moje ustvarjalno in intelektualno življenje pa tudi fizična aktivnost, kot sta npr. tenis in joga. Letošnje poletje sem hodila po romarski Jakobovi poti. Moje življenje po Alešu pa je delo-v-nastajanju, kot je bilo verjetno prej, kot je morda vse naše življenje. Zato me čez pet let znova vprašajte in odgovorila vam bom drugače ...
Za Svet knjige je spraševala in intervju prevedla Suzana Jeklic.