Tina Korošec o knjigi Hrepenenje po mami

Temelji za naštete težave se lahko izrišejo že zelo zgodaj. Nekatere raziskave pravijo, da že pred našim rojstvom, zagotovo pa v prvih mesecih in letih našega življenja. Ključno vlogo pri tem, koliko tovrstnih težav bomo imeli v odraslosti, ima naš primarni skrbnik. Po navadi je to mama. Mama je tista oseba, s katero se otrok v prvih dveh letih življenja počuti kot eno in brez katere ne more preživeti. Ona otroka nahrani, ga preobleče, okopa, ga uspava, a hkrati počne veliko več kot to. Pomaga mu, da se razvija, in sicer tako, da ga začuti in deluje kot podaljšek njegovih še nerazvitih možganov in živčnega sistema.

S svojo prisotnostjo, odzivi, dotiki, toplino itd. mama otroka in njegove možgane ter živčni sistem uči, kako se ravna s čustvi, kako se jih izrazi, kako se pomiriti, kako se vesti v odnosu z drugimi, kako komunicirati, kako opravljati določene opravke in mnogo drugega. Na podlagi tega, kakšen je odnos z mamo, pa se otrok uči tudi o sebi, o drugih in o svetu ter predvsem, kakšni bi morali biti odnosi. Odnos z mamo je namreč vzorec, na podlagi katerega bo živel svoje življenje. Če bo verjel, da so odnosi ljubeči, da je ljudem mar za njegove potrebe, da je svet zanj varen, bo tako tudi živel svoje življenje. V nasprotnem primeru bo izbiral čustveno nedostopne odnose, se zapiral pred svetom in se zapletal v težave, kar bo drastično znižalo kvaliteto njegovega življenja. Zato je ključnega pomena, da se mama na otroka dobro uglasi, kar pomeni, da pravočasno prepoznava otrokove potrebe, čustva in stiske ter se na njih dosledno in primerno odziva. To med drugim pomeni, da v skrb za otroka vnaša tudi čustveno dimenzijo, torej, da se na otroka čustveno odziva: z razumevanjem, s toplino, z dotiki ... Ter predvsem, da je pri tem sama čustveno dobro regulirana, kar pomeni, da zna pomirjati sebe, ko je vznemirjena sama ali otrok. Otrok se bo na tak način učil primernega ravnanja s svojimi čustvi in čustvene koregulacije, kar mu bo kasneje v življenju, ko se bo soočal s težavami in stresom, še kako prav prišlo.

Mnoge mame žal iz različnih razlogov ne morejo zagotoviti take uglašenosti (in odzivnosti) s svojimi dojenčki. Najpogosteje, ker je tudi same niso bile deležne od svojih mam in se tega od njih niso mogle naučiti. To lahko pomeni, da otrokovih potreb ne zaznavajo, ali pa jih te spravljajo v stisko, se na njih slabše ali sploh ne odzivajo, ali pa z otroki ravnajo zelo tehnično.

Taka mama otroku ne more zagotoviti vsega potrebnega za njegov razvoj, kar ima zagotovo posledice za otroka in njegovo kasnejše življenje, predvsem na njegove odnose in težave, s katerimi se bo srečeval. Prepričan bo, da so vsi ljudje čustveno nedostopni, in bo tudi sam izbiral take odnose, ker drugačnih ne bo vajen.

Do neke mere manjkajoče dimenzije lahko nadomestijo drugi posamezniki v otrokovem življenju (npr. drugi starš, varuška, vzgojiteljica, učiteljica, ljubeči sorodniki, tudi sorojenci ...). Kar je razlog, da tudi v primerih zelo neugodnih družinskih zgodb otrok vseeno lahko odraste v sorazmerno ali celo zelo dobro funkcionalnega posameznika.

Da bi se učinkovito rešili težave nefunkcionalnih vzorcev vedenja, moramo ugotoviti, katere strategije uporabljamo sami ter kako nam škodujejo. Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji: 

Katera lastna vedenja se nam zdijo problematična? (Ali nam o njihovi problematičnosti potoži partner ali prijatelji) ter kakšne težave nam ta vedenja povzročajo v odraslosti? 

Vprašati se moramo tudi, čemu je naša strategija služila v otroštvu. Kaj se je takrat dogajalo takega, da smo jo morali izumiti. Vprašajmo se: 

Čemu smo se z našim vedenjem izogibali? (Morda izpadom koleričnega ali nasilnega očeta? Smo se z laganjem otresli vsiljive mame? Smo se s pobegi v domišljijo umaknili od čustveno hladnih ali nasilnih odnosov?); 

Kaj smo s svojim vedenjem pridobili? (Smo s hrano nahranili potrebo po bližini? Smo med igranjem igric pozabili na praznino, ki je v nas zevala ob čustveno odsotnih starših? Smo s poslušanjem mame ali očeta dobili občutek, da smo za njiju pomembni?)

Šele ko prepoznamo funkcijo naše strategije, lahko uvidimo, kako dragocena je bila za nas. Saj nam je ravno naše (zdaj nezaželeno) vedenje v času otroštva pomagalo preživeti. Pogosto ljudje ob tem spoznanju začutimo globoko hvaležnost. In takrat, ko sprejmemo našo težavo, jo tudi lažje začnemo reševati oz. opuščati. Pri čemer pa moramo nefunkcionalna vedenja seveda nadomestiti s funkcionalnimi, torej takimi, ki bodo dejansko reševali naše probleme in jih ne bodo zaostrovali. Pomembno spoznanje pri tem je, da nismo več otroci, ki bi bili odvisni od svojih staršev, temveč odrasli posamezniki. Kar pomeni, da lahko za reševanje svojih težav in stisk zdaj najdemo bolj učinkovite rešitve, kot smo jih imeli kot otroci.

Del okrevanja je tudi jeza, ki jo na neki točki začutimo do staršev. Ljudje imamo ob tem pogosto občutke slabe vesti. Počutimo se, da bi jih s tem, ko bi o njih povedali kaj slabega, izdali. Zato je pomembno, da si dovolimo, da se kakovostno razjezimo. A tudi, da čustva jeze nato konstruktivno predelamo in ne ostanemo zataknjeni vanje. To ne služi nikomur, še najmanj nam.

Da pa lahko popolnoma okrevamo, moramo zapolniti praznino. Del nam lahko pomagajo zapolniti starši s pogovorom in z drugačnim, bolj ljubečim odnosom v odraslosti. A tudi brez tega lahko delno zakrpamo rane iz otroštva v zdravih odnosih v svojem odraslem življenju. Naj bo to s partnerjem, prijatelji ali drugimi ljudmi. Važno, da so to odnosi s čustveno zrelimi, odzivnimi in odgovornimi posamezniki, ki se na naše potrebe, želje in stiske čustveno odzivajo. Taki odnosi so za nas lahko zelo zdravilni.

Najbolj učinkovit način okrevanja je vključitev v psihoterapevtski proces. V njem psihoterapevt za nas »odigra« zdravega starša in nam skozi odnos s svojim zgledom prikaže, kako je sploh videti zdrav odnos med ljudmi. Izkušnjo odnosa s terapevtom postopoma ponotranjimo in prenesemo na odnose z drugimi ljudmi v svojem življenju, kar pomeni, da znamo bolje poskrbeti zase, a tudi, da izbiramo čustveno bolj dostopne odnose.

Ključno za vsakega od nas pa je, da v svojem življenju sami sebi postanemo »dober starš«. To pomeni, da znamo poskrbeti zase in si v vsaki situaciji dati tisto, kar potrebujemo. Tudi, ko tega ne moremo dobiti od drugih.

Na začetku, dokler nam taka skrb zase še ni naravna, si lahko pri tem pomagamo tako, da si v situaciji, ko smo vznemirjeni ali imamo težavo, zamislimo sebe kot majhnega otroka in kaj bi kot odrasli mi, temu otroku v težavni situaciji svetovali oz. kako bi mu pomagali. Z mirnimi besedami si tako lahko v stresnih situacijah prigovarjamo, da bo vse v redu. Se spodbujamo. Ali pa si predstavljamo, kako se v mislih objamemo. Če bi si želeli izvedeti več o tem, kako pomembno na naše odraslo življenje vpliva odnos s primarnim skrbnikom oz. mamo, ki ni znala zagotoviti vseh pomembnih sestavin za naš zdrav razvoj, ter kaj lahko naredimo, da nadomestimo manjkajoče, je na to temo pri Mladinski knjigi letos izšla odlična knjiga z naslovom Hrepenenje po mami.

Praviloma pa si situacijo, ki ni optimalna za naš razvoj, do neke mere poskušamo. popraviti kar otroci sami. Otroci smo v tem kontekstu zelo inteligentna in prilagodljiva bitja, ki znamo izboljšati vsako, še tako neprijetno situacijo do te mere, da bomo deležni vsaj nekaj pozornosti in naklonjenosti staršev. Tako lahko zelo spretno izumimo vedenja, s katerimi vsaj delno nadomestimo manko. Ta vedenja imenujemo strategije preživetja.

Oglejmo si jih nekaj:

»Ne jočem. Ker nima smisla.«

Za prvi primer vzemimo otroke, ki nikoli ne jokajo. Taki otroci so morda že zgodaj ugotovili, da se na njihov jok nihče ne odziva, in zato ocenijo, da ta nima smisla. Zaradi pomanjkanja odziva in čustvene nedostopnosti drugih hitro postanejo samostojni ter redko prosijo za pomoč ali z drugimi delijo svoja čustva. V odraslosti zaradi te strategije pogosto odrivajo ljudi od sebe, saj so prepričani, da se lahko zanesejo samo nase. S tem se pogosto prikrajšajo za čustveno poglobljene odnose.

»Pravijo, da sem preveč občutljiva.«

Med preživetvene strategije spade tudi velika senzibilnost. Ta se lahko pojavi pri otrocih, ki odraščajo s čustveno slabo reguliranimi starši: agresivnimi, koleričnimi starši, starši alkoholiki, starši z duševnimi težavami, pa tudi s starši, ki ne prevzemajo svojih starševskih odgovornosti ali čustveno izsiljujejo. Otroci se zaradi čustvene nestabilnosti takih skrbnikov in občutka lastne nevarnosti zgodaj izurijo v branju počutja svoje okolice ter ljudi v njej. Zaznavajo že najmanjše spremembe v razpoloženju drugih ter poskušajo čim bolj prilagajati svoje vedenje dani situaciji. Vse z razlogom, da ne razburijo starša in se zaščitijo pred morebitno nevarnostjo (npr. agresiven izpad starša) ali rešijo situacijo, ki bi nastala zaradi neaktivnosti starša. Težava teh oseb v odraslosti je po navadi pretiran fokus na druge in pretirano prevzemanje odgovornosti nase. Po navadi svojih želja skoraj ne poznajo, saj svoje vedenje nenehno prilagajajo potrebam drugih, kar jih pogosto vodi v občutke nezadovoljstva in psihosomatske težave.

»Jem, da mi je lažje.«

Neredko med strategijami preživetja najdemo tudi neustrezno prehranjevanje. Otroci, ki niso dobili zadostne ali primerne skrbi s strain svojih skrbnikov, se pogosto naučijo tolažiti s hrano ali z njo uravnavati svoja čustva. Lahko z njo poskušajo postavljati tudi lastne meje (ko recimo zavračajo hrano). V odraslosti se bodo taki posamezniki zatekali k hrani (ali jo zavračali), ko bodo čutili čustveno stisko oz. stres. Pogosto se lahko to njihovo ravnanje odraža v težavah z odvečnimi (ali premalo) kilogrami ter slabo samopodobo, kar jih bo držalo v začaranem krogu nezdravega odnosa s hrano.

V ta namen nam lahko pomaga pogovor s starši o tem, kar čutimo v zvezi z njihovo vzgojo in njimi. Če so se z nami pripravljeni pogovoriti o našem odnosu, prepoznati svoja nepravilna dejanja in odzive ter se za svoje napake celo opravičiti, je to idealno. Saj ima tak starševski odziv sam po sebi zdravilen učinek za nas. A žal veliko staršev te kapacitete nima in bomo pri krpanju ran prepuščeni sami sebi. Kadar pogovor ni možen, obstaja zelo dragocena vaja, ki jo priporočam svojim klientom.

Imenuje se PISMO MAMI/OČETU. Gre za to, da napišemo pismo staršem (vsakemu svojega), v katerem zapišemo vse, kar bi, če ne bi bilo nobenih omejitev, želeli povedati oz. razčistiti s staršem. Tega pisma jim seveda ne damo v branje, služi izključno temu, da lahko izrazimo vsa svoja čustva in zamere, ki jih morda gojimo do njih, brez filtra.