Najbolj prepričljiva biografija o Hitlerju do zdaj!
IAN KERSHAW, avtor biografije o Hitlerju, je priznani in ugledni profesor na Univerzi v Sheffieldu v Veliki Britaniji in avtor številnih zgodovinskih knjig. Kot eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za obdobje nacizma, tretjega rajha in Adolfa Hitlerja je bil tudi strokovni svetovalec za zgodovino v številnih televizijskih oddajah na BBC-ju, kot sta npr. Nacisti: svarilo zgodovine in Vojna stoletja.
»Dejstvo, da smo se Slovenci kljub številčni majhnosti z Osvobodilno Fronto drznili postaviti po robu načrtovanemu tisočletnemu rajhu, bo ostalo za vedno zapisano z zlatimi črkami
v naši zgodovini.« Akad. prof. dr. Jože Pirjevec
»Knjiga je namenjena predvsem bralcem, ki sami niso zgodovinarji, pa želijo dobiti znanstveno verodostojen, ideološko neobremenjen in čim bolj kompleksen pogled na Hitlerja in tretji rajh, drugo svetovno vojno, holokavst ipd.« Tine Logar, urednik knjige
SK: Prodaja Hitlerjeve biografije Iana Kershawa je tako v Evropi kot pri nas presegla pričakovanja. Zakaj je Hitler še vedno tako zanimiv in zakaj se je Cankarjeva založba odločila , da bo izdala prav Kershawovega Hitlerja?
Tine Logar: Vsako leto v svetu izide več bolj ali manj poglobljenih biografij diktatorjev 20. stoletja, med katerimi je na prvem mestu Hitler, ki mu tesno za petami sledi Stalin. Tako smo tudi v založbi tehtali med več knjigami o Hitlerjevem življenju in delu, ena, tudi privlačno napisana, pa je celo obravnavala Hitlerja in Stalina skupaj. Zanimivo je, da so njihovi avtorji večinoma Američani in Angleži … Končna odločitev pa niti ni bila težka, saj je Ian Kershaw izdal obsežno, znanstveno zasnovano Hitlerjevo biografijo v dveh knjigah (Hitler 1889–1936: Hubris, 1998, in Hitler 1936–1945: Nemesis, 2000) že pred dobrim desetletjem in se je o njej že več let pisalo kot o absolutno najboljšem dosežku na tem področju doslej. Ko je nato izšla priredba te biografije v eni knjigi, ni bilo več dvomov o tem, kaj izbrati. Verjeli smo, da lahko Kershaw tudi v Sloveniji doživi uspeh, primerljiv s tistim na Zahodu. Hitler je namreč tudi v slovenski narodni zavesti usajen zelo globoko kot človek, ki je usodno zarezal v našo narodno bit in nam namenil položaj sužnjev v evropskem »novem redu«. Mislim, da ni Slovenca, ki se ga njegova dejanja ne bi dotaknila in ki si ne bi želel razjasniti monstruoznih dejanj, ki so bila izvedena v imenu nacistične ideologije. Sam sem sicer rojen po vojni, a dedka po očetovi strani nisem spoznal, ker so ga, pred očmi taboriščnikov, raztrgali psi v nemškem koncentracijskem taborišču …
SK.: Čeprav nas že sama omemba Hitlerjevega imena poveže z nacizmom in pri večini Evropejcev zbuja odpor (morda celo – upravičeno – sovraštvo!), se še vedno sprašujemo, kaj se je zgodilo s kolektivno krivdo nemškega naroda. Jo lahko povežemo z nacistično maksimo iz leta 1934 »Vsak je vedel, kaj hoče Hitler, in je tako tudi ravnal!«?
Dr. Jože Pirjevec: Zakaj pišete »morda celo – upravičeno – sovraštvo!«? Sovraštvo je še kako upravičeno. Ta človek je sprožil najstrašnejšo vojno v zgodovini človeštva, organiziral je genocid, ki ni temeljil na nerazumskem besu divjih hord, temveč na industrijski logiki visoko razvite družbe, nameraval je podjarmiti Slovane in jih spremeniti v suženjsko čredo, hotel je podreti temelje krščanske evropske civilizacije in uvesti v mednarodno življenje zakon džungle, kjer močnejši požre šibkejšega, in naj ne bi bil predmet sovraštva? S tem nočem reči, da nemški narod v veliki večini ni sokriv. Ne verjamem pa v kolektivno krivdo, ker je tudi ta pojem barbarski, vreden Hitlerja. Večina nemškega naroda mu je vsekakor ploskala in ga oboževala, ker je postal glasnik njegovih frustracij zaradi poraza v prvi svetovni vojni in zaradi dveh uničujočih ekonomskih kriz, ki sta prizadeli na začetku in na koncu dvajsetih let Weimarsko republiko.
SK: Čeprav je od Hitlerjeve smrti minilo več kot 60 let, se vedno znova pojavljajo priče, ki do zdaj še niso spregovorile, dnevniki in dokumenti, ki še niso bili objavljeni ... Po čem se viri in dognanja Iana Kershawa razlikujejo od drugih tovrstnih del?
dr. Jože Pirjevec: V te govorice ne verjamem. Ne izključujem sicer, da vsi dokumenti, vezani na Hitlerjevo obdobje, niso bili izčrpani. To pa še ne pomeni, da bi kateri koli nov vir lahko spremenil sliko, ki jo imam o njem. Ian Kershaw je vestno uporabil gradivo, ki mu je bilo na voljo, čeprav je z druge strani tudi treba reči, da je marsikatero problematiko obravnaval le bežno. Tako na primer medvojno dogajanje na Balkanu in v Italiji, Hitlerjeve odnose z Japonsko ali z Vatikanom. Očitno je, da ni mogoče obdelati vsega z enako pozornostjo, če se soočaš z dogajanjem svetovnih razsežnosti. V roke sem dobil pravkar objavljeno knjigo o Hitlerjevi knjižnici, ki zgovorno kaže, kakšno je bilo njegovo intelektualno zaledje. Sam Kernshaw jo je pozitivno ocenil. Kar pomeni, da se tudi sam zaveda, da o Hitlerju ni rekel zadnje besede.
SK: Kot bralko me je presenetil izjemno objektiven način opisovanja Hitlerjevega otroštva in mladostnih let. Ali lahko strokovnjaki – zgodovinarji to knjigo berete drugače, bolj odmaknjeno? Ali pa Ian Kershaw kot Anglež oz. državljan Velike Britanije poskuša pisati oz. obravnavati Hitlerja na »fair play« način?
Jože Pirjevec: Ne vem, zakaj naj bi Hitlerjevega otroštva ne mogli obravavati z objektivno odmaknjenostjo? Teh lastnosti nimajo v zakupu samo britanski zgodovinarji. S tem je začel že leta 1943 ameriški psihiater Walter Charles Langer, ki mu je ustanovitelj tajnih služb ZDA William Donovan poveril nalogo, da izdela Hitlerjev psihološki profil. Langer se je s skupino sodelavcev zavzeto lotil te naloge in pri tem imel srečo, da je v New Yorku izsledil hišnega zdravnika Hitlerjeve družine, nekega Juda. Omenjeni gospod je marsikaj povedal o Hitlerjevi mladosti, pri čemer je predvsem poudaril grobost njegovega očeta (na srečo je slednji kmalu umrl) in navezanost mladega Adolfa na mater. Ojdipov kompleks, ki je zaradi tega nastal in ga Hitler nikoli ni znal premostiti, je po Langerjevem mnenju zaznamoval tudi njegovo politično kariero. Omenjeni psihiater je tako dobro razumel (bolno) Hitlerjevo psiho, da je že leta 1943 napovedal njegov samomor. Nisem gotov, ali je Kernshaw Langerjevo besedilo poznal. Vsekakor je tudi on dobro zadel patologijo, ki je izvirala iz Hitlerjevih mladih let, čeprav z druge strani po mojem mnenju ni dovolj izčrpno osvetlil njegovega dunajskega obdobja, o katerem bi se dalo še marsikaj povedati. V letih pred izbruhom prve svetovne vojne, ki jih je Hitler prebil na Dunaju, je namreč bodoči firer izoblikoval svojo »Weltanschauung«.
SK: Dejstvo je, da nihče ne vlada sam. Tudi Hitler, ki je bil izvoljen na svobodnih volitvah, je bil obkrožen s svetovalci, ki so mu ali dvorili ali pa ga še spodbujali. Ali lahko izpostavite nekaj svetovalcev, za katere mislite, da so imeli največji vpliv na firerja?
dr. Jože Pirjevec: Imena so znana: Goering, Himmler, Goebbels in toliko drugih zločincev bolj ali manj zvenečega imena. Med Hitlerju najbolj zvestimi bi omenil Goebbelsevo ženo Magdo, ki je bila prepričana, da brez firerja ni življenja. Zato mu je po njegovem samomoru z možem tudi sama sledila v smrt in, kar je najbolj strašno, vzela s sabo svojih šest otrok. Baje se je najstarejša hčerka skušala braniti, ko ji je mati vsiljevala ciankalij, a brez uspeha.
SK: V zadnjih letih med bralci narašča zanimanje t. i. popularno znanost (npr. Esenca, Čas misli, biografije ...). Kakšna je razlika med »popularno« in »suhoparno«, akademsko zgodovino?
Tine Logar: Na ta trend vpliva veliko dejavnikov. Eden od njih je dejstvo, morajo znanstveniki, če želijo svoje delo približati milijonom ljudi, razmisliti tudi o tem, kako ga predstaviti razumljivo in privlačno širšemu krogu bralcev. Tako tudi najuglednejši akademiki na poljudnoznanstvene knjige ne gledajo več zviška, temveč jih, nasprotno, pišejo sami. To pa založnikom zagotavlja pridobitev privlačnih in hkrati strokovno kakovostnih rokopisov, ki nam omogočajo vpogled v številne izjemno zanimive veje znanosti. Zgodovinske knjige imajo glede tega že precej dolgo tradicijo, saj so zgodovinarji ne le analitiki dogodkov in družbenih procesov in silnic v naši preteklosti, temveč tudi »rudarji«, ki vedno znova iščejo še neznane ali spregledane podatke, na podlagi katerih lahko na novo osvetlijo pomembne dogodke. Pri tem pa se zavedajo, da morajo biti njihova spoznanja »zapakirana« v žlahtno pripoved, ki bo bralca pritegnila do zadnje strani v knjigi. Te lastnosti imajo danes že znanstvena dela in lep zgled za to je prav Kershawov Hitler, ki je v bistvu znanstveno besedilo, kateremu je avtor za izdajo v eni knjigi odvzel le znanstveni aparat, tj. opombe pod črto, namenjene znanstvenikom.
SK: S svojo izjemno širino (več kot 900 strani) in podrobnimi opisi dogajanj je ta biografija pravi bralski zalogaj. Lahko ta knjiga služi tudi kot študijsko gradivo, čeprav je namenjena najširšemu krogu občinstva?
Tine Logar: Knjiga je namenjena predvsem bralcem, ki sami niso zgodovinarji, pa želijo dobiti znanstveno verodostojen, ideološko neobremenjen in čim bolj kompleksen pogled na Hitlerja in tretji rajh, drugo svetovno vojno, holokavst ipd. Te teme niso preproste, njihovo razumevanje pa so v preteklosti pogosto oteževali številni stereotipi, ki so izkrivljali objektiven pogled na obdobje tretjega rajha in Evrope v tem času. Seveda bodo delo vzeli v roke tudi zgodovinarji, vendar bodo tisti, ki se znanstveno ukvarjajo z zgodovino Evrope v prvi polovici 20. stoletja, v roke vzeli Kershawovo integralno izdajo v dveh knjigah, v katerih je za skoraj tisoč strani znanstvenih opomb, ki bralca usmerjajo k primarnim in sekundarnim virom ali nudijo dodatno razlago.
v naši zgodovini.« Akad. prof. dr. Jože Pirjevec
»Knjiga je namenjena predvsem bralcem, ki sami niso zgodovinarji, pa želijo dobiti znanstveno verodostojen, ideološko neobremenjen in čim bolj kompleksen pogled na Hitlerja in tretji rajh, drugo svetovno vojno, holokavst ipd.« Tine Logar, urednik knjige
SK: Prodaja Hitlerjeve biografije Iana Kershawa je tako v Evropi kot pri nas presegla pričakovanja. Zakaj je Hitler še vedno tako zanimiv in zakaj se je Cankarjeva založba odločila , da bo izdala prav Kershawovega Hitlerja?
Tine Logar: Vsako leto v svetu izide več bolj ali manj poglobljenih biografij diktatorjev 20. stoletja, med katerimi je na prvem mestu Hitler, ki mu tesno za petami sledi Stalin. Tako smo tudi v založbi tehtali med več knjigami o Hitlerjevem življenju in delu, ena, tudi privlačno napisana, pa je celo obravnavala Hitlerja in Stalina skupaj. Zanimivo je, da so njihovi avtorji večinoma Američani in Angleži … Končna odločitev pa niti ni bila težka, saj je Ian Kershaw izdal obsežno, znanstveno zasnovano Hitlerjevo biografijo v dveh knjigah (Hitler 1889–1936: Hubris, 1998, in Hitler 1936–1945: Nemesis, 2000) že pred dobrim desetletjem in se je o njej že več let pisalo kot o absolutno najboljšem dosežku na tem področju doslej. Ko je nato izšla priredba te biografije v eni knjigi, ni bilo več dvomov o tem, kaj izbrati. Verjeli smo, da lahko Kershaw tudi v Sloveniji doživi uspeh, primerljiv s tistim na Zahodu. Hitler je namreč tudi v slovenski narodni zavesti usajen zelo globoko kot človek, ki je usodno zarezal v našo narodno bit in nam namenil položaj sužnjev v evropskem »novem redu«. Mislim, da ni Slovenca, ki se ga njegova dejanja ne bi dotaknila in ki si ne bi želel razjasniti monstruoznih dejanj, ki so bila izvedena v imenu nacistične ideologije. Sam sem sicer rojen po vojni, a dedka po očetovi strani nisem spoznal, ker so ga, pred očmi taboriščnikov, raztrgali psi v nemškem koncentracijskem taborišču …
SK.: Čeprav nas že sama omemba Hitlerjevega imena poveže z nacizmom in pri večini Evropejcev zbuja odpor (morda celo – upravičeno – sovraštvo!), se še vedno sprašujemo, kaj se je zgodilo s kolektivno krivdo nemškega naroda. Jo lahko povežemo z nacistično maksimo iz leta 1934 »Vsak je vedel, kaj hoče Hitler, in je tako tudi ravnal!«?
Dr. Jože Pirjevec: Zakaj pišete »morda celo – upravičeno – sovraštvo!«? Sovraštvo je še kako upravičeno. Ta človek je sprožil najstrašnejšo vojno v zgodovini človeštva, organiziral je genocid, ki ni temeljil na nerazumskem besu divjih hord, temveč na industrijski logiki visoko razvite družbe, nameraval je podjarmiti Slovane in jih spremeniti v suženjsko čredo, hotel je podreti temelje krščanske evropske civilizacije in uvesti v mednarodno življenje zakon džungle, kjer močnejši požre šibkejšega, in naj ne bi bil predmet sovraštva? S tem nočem reči, da nemški narod v veliki večini ni sokriv. Ne verjamem pa v kolektivno krivdo, ker je tudi ta pojem barbarski, vreden Hitlerja. Večina nemškega naroda mu je vsekakor ploskala in ga oboževala, ker je postal glasnik njegovih frustracij zaradi poraza v prvi svetovni vojni in zaradi dveh uničujočih ekonomskih kriz, ki sta prizadeli na začetku in na koncu dvajsetih let Weimarsko republiko.
SK: Čeprav je od Hitlerjeve smrti minilo več kot 60 let, se vedno znova pojavljajo priče, ki do zdaj še niso spregovorile, dnevniki in dokumenti, ki še niso bili objavljeni ... Po čem se viri in dognanja Iana Kershawa razlikujejo od drugih tovrstnih del?
dr. Jože Pirjevec: V te govorice ne verjamem. Ne izključujem sicer, da vsi dokumenti, vezani na Hitlerjevo obdobje, niso bili izčrpani. To pa še ne pomeni, da bi kateri koli nov vir lahko spremenil sliko, ki jo imam o njem. Ian Kershaw je vestno uporabil gradivo, ki mu je bilo na voljo, čeprav je z druge strani tudi treba reči, da je marsikatero problematiko obravnaval le bežno. Tako na primer medvojno dogajanje na Balkanu in v Italiji, Hitlerjeve odnose z Japonsko ali z Vatikanom. Očitno je, da ni mogoče obdelati vsega z enako pozornostjo, če se soočaš z dogajanjem svetovnih razsežnosti. V roke sem dobil pravkar objavljeno knjigo o Hitlerjevi knjižnici, ki zgovorno kaže, kakšno je bilo njegovo intelektualno zaledje. Sam Kernshaw jo je pozitivno ocenil. Kar pomeni, da se tudi sam zaveda, da o Hitlerju ni rekel zadnje besede.
SK: Kot bralko me je presenetil izjemno objektiven način opisovanja Hitlerjevega otroštva in mladostnih let. Ali lahko strokovnjaki – zgodovinarji to knjigo berete drugače, bolj odmaknjeno? Ali pa Ian Kershaw kot Anglež oz. državljan Velike Britanije poskuša pisati oz. obravnavati Hitlerja na »fair play« način?
Jože Pirjevec: Ne vem, zakaj naj bi Hitlerjevega otroštva ne mogli obravavati z objektivno odmaknjenostjo? Teh lastnosti nimajo v zakupu samo britanski zgodovinarji. S tem je začel že leta 1943 ameriški psihiater Walter Charles Langer, ki mu je ustanovitelj tajnih služb ZDA William Donovan poveril nalogo, da izdela Hitlerjev psihološki profil. Langer se je s skupino sodelavcev zavzeto lotil te naloge in pri tem imel srečo, da je v New Yorku izsledil hišnega zdravnika Hitlerjeve družine, nekega Juda. Omenjeni gospod je marsikaj povedal o Hitlerjevi mladosti, pri čemer je predvsem poudaril grobost njegovega očeta (na srečo je slednji kmalu umrl) in navezanost mladega Adolfa na mater. Ojdipov kompleks, ki je zaradi tega nastal in ga Hitler nikoli ni znal premostiti, je po Langerjevem mnenju zaznamoval tudi njegovo politično kariero. Omenjeni psihiater je tako dobro razumel (bolno) Hitlerjevo psiho, da je že leta 1943 napovedal njegov samomor. Nisem gotov, ali je Kernshaw Langerjevo besedilo poznal. Vsekakor je tudi on dobro zadel patologijo, ki je izvirala iz Hitlerjevih mladih let, čeprav z druge strani po mojem mnenju ni dovolj izčrpno osvetlil njegovega dunajskega obdobja, o katerem bi se dalo še marsikaj povedati. V letih pred izbruhom prve svetovne vojne, ki jih je Hitler prebil na Dunaju, je namreč bodoči firer izoblikoval svojo »Weltanschauung«.
SK: Dejstvo je, da nihče ne vlada sam. Tudi Hitler, ki je bil izvoljen na svobodnih volitvah, je bil obkrožen s svetovalci, ki so mu ali dvorili ali pa ga še spodbujali. Ali lahko izpostavite nekaj svetovalcev, za katere mislite, da so imeli največji vpliv na firerja?
dr. Jože Pirjevec: Imena so znana: Goering, Himmler, Goebbels in toliko drugih zločincev bolj ali manj zvenečega imena. Med Hitlerju najbolj zvestimi bi omenil Goebbelsevo ženo Magdo, ki je bila prepričana, da brez firerja ni življenja. Zato mu je po njegovem samomoru z možem tudi sama sledila v smrt in, kar je najbolj strašno, vzela s sabo svojih šest otrok. Baje se je najstarejša hčerka skušala braniti, ko ji je mati vsiljevala ciankalij, a brez uspeha.
SK: V zadnjih letih med bralci narašča zanimanje t. i. popularno znanost (npr. Esenca, Čas misli, biografije ...). Kakšna je razlika med »popularno« in »suhoparno«, akademsko zgodovino?
Tine Logar: Na ta trend vpliva veliko dejavnikov. Eden od njih je dejstvo, morajo znanstveniki, če želijo svoje delo približati milijonom ljudi, razmisliti tudi o tem, kako ga predstaviti razumljivo in privlačno širšemu krogu bralcev. Tako tudi najuglednejši akademiki na poljudnoznanstvene knjige ne gledajo več zviška, temveč jih, nasprotno, pišejo sami. To pa založnikom zagotavlja pridobitev privlačnih in hkrati strokovno kakovostnih rokopisov, ki nam omogočajo vpogled v številne izjemno zanimive veje znanosti. Zgodovinske knjige imajo glede tega že precej dolgo tradicijo, saj so zgodovinarji ne le analitiki dogodkov in družbenih procesov in silnic v naši preteklosti, temveč tudi »rudarji«, ki vedno znova iščejo še neznane ali spregledane podatke, na podlagi katerih lahko na novo osvetlijo pomembne dogodke. Pri tem pa se zavedajo, da morajo biti njihova spoznanja »zapakirana« v žlahtno pripoved, ki bo bralca pritegnila do zadnje strani v knjigi. Te lastnosti imajo danes že znanstvena dela in lep zgled za to je prav Kershawov Hitler, ki je v bistvu znanstveno besedilo, kateremu je avtor za izdajo v eni knjigi odvzel le znanstveni aparat, tj. opombe pod črto, namenjene znanstvenikom.
SK: S svojo izjemno širino (več kot 900 strani) in podrobnimi opisi dogajanj je ta biografija pravi bralski zalogaj. Lahko ta knjiga služi tudi kot študijsko gradivo, čeprav je namenjena najširšemu krogu občinstva?
Tine Logar: Knjiga je namenjena predvsem bralcem, ki sami niso zgodovinarji, pa želijo dobiti znanstveno verodostojen, ideološko neobremenjen in čim bolj kompleksen pogled na Hitlerja in tretji rajh, drugo svetovno vojno, holokavst ipd. Te teme niso preproste, njihovo razumevanje pa so v preteklosti pogosto oteževali številni stereotipi, ki so izkrivljali objektiven pogled na obdobje tretjega rajha in Evrope v tem času. Seveda bodo delo vzeli v roke tudi zgodovinarji, vendar bodo tisti, ki se znanstveno ukvarjajo z zgodovino Evrope v prvi polovici 20. stoletja, v roke vzeli Kershawovo integralno izdajo v dveh knjigah, v katerih je za skoraj tisoč strani znanstvenih opomb, ki bralca usmerjajo k primarnim in sekundarnim virom ali nudijo dodatno razlago.
Galerija fotografij
Komentarji